Intervjuji

Anamarija Lukovac: Kvaliteten roman veliko bolj pomaga kot knjige za osebno rast.

Ob prihodu v njen dom, preden sva pričeli s pogovorom o knjigi Cvetenje, zbirki kolumn, predhodno objavljenih v ženski reviji Cosmopolitan, mi je Anamarija Lukovac postregla s koktejlom in palačinkami. Večerni čas naju je po kramljanju o vsakdanjih zadevah privedel do njenega pisanja, saj sem se spraševala, kako je lahko osem let mesečno pisala kolumne, ne da bi ji pri tem zmanjkalo tem in idej. Ker so te kolumne zanjo pogosto delovale kot dnevnik, s pomočjo katerega si je urejala svoje misli in občutja, spremljale so jo skozi odraščanje in ji služile kot način za “očiščenje” svojega doživljanja, ni čudno, da so se skozi čas zelo spreminjale tako po vsebini kot po stilu pisanja, pri tem pa so vedno ostajala nova odprta vprašanja, ki so potrebovala svojo pisno upodobitev.

Kaj meniš, da lahko knjiga prinese bralkam?

Mislim, da jim lahko olajša določene odločitve ali nudi uteho, ko se same soočajo s podobnimi izkušnjami. Če gre za mlajše bralke, jim lahko ponudi zorni kot starejše sestre, jim pokaže, da so si naša razmišljanja vseeno precej podobna, da vedno obstajajo stvari, ki nas združujejo, in pa da življenje ni tak bav bav. Tako kot je revija Cosmopolitan vedno govorila: da so njihovi članki, in s tem moje kolumne, neke vrste prijateljica bralkam.

Praviš, da lahko bralkam pokaže, da življenje ni bav bav, ampak tvoje kolumne se iz nekakšnega otroškega idealizma prelevijo v vedno bolj melanholično doživljanje realnosti. Kje je tukaj lekcija, da življenje ni bav bav?

Ja, gre iz neke idealizacije in naivnosti v zagrenjenost, melanholičnost in frustracije. Ampak se mi zdi, da sem sama ravno preko tega prišla do nekih ozaveščanj, kot na primer da stvari niso tako popolne, kot sem si včasih predstavljala, da so. Kar sem s kolumnami hotela povedati, je to, da se teh spoznanj ni potrebno bati, ni jih potrebno jemati kot nekaj, kar nam bo uničilo življenje. Bistvo, ki ga želim predati, je sprejemanje in iskanje pozitivnega v negativnem. Sama nisem nikoli imela občutka, da je življenje bav bav. Veliko stvari na svetu je zelo slabih, kar mi gre na živce, vključno z lastnimi napakami, vendar se mi zdi, da sem ravno preko pisanja kolumn odkrila, da življenje ni tako strašno. Mislim, da nam je, na individualni ravni, življenje zelo naklonjeno, je pa sistem tisti, ki je slab oziroma slabo deluje.

Kako ti je bilo videti svoje kolumne na kupu? Si že prej vedela, da se ton spreminja, si kaj novega odkrila?

Vedela sem, da so se kolumne tekom let spreminjale v slogu pisanja in v temah, ki sem jih naslavljala, različne so tudi glede na način razmišljanja. Ko sem jih zbrala na kup, je postalo to morda samo še bolj očitno. Začetne so bolj vesele, mi jih je bilo pa kar težko prebirati, neprijetno mi je bilo. Tudi pri starejših mi ni bilo lahko, ampak sem se v njih vseeno bolj prepoznala in zdi se mi, da je slog pisanja postal boljši. Vsekakor je bil zanimiv pregled tako na moje življenje kot tudi na lastno izražanje, pisanje.

Prve kolumne so ti bile neprijetne, ker se nisi več prepoznala v njih? Ali ker si se spominjala, kakšna si bila včasih?

Ne, slog pisanja mi je bil čuden. Zdelo se mi je, da malo moraliziram, kar mi ni bilo všeč. Poznalo se je tudi, da sem morala na začetku pisati po določenem vzorcu Cosmo člankov, ki mi ga je podala takratna urednica, ti članki pa so bili osredotočeni na to, da moraš bralki povedati, kako naj živi. Pri prvih se to veliko bolj čuti kot pri kasnejših, ker so morale vsebovati neko lekcijo, kar se mi je zdelo precej neumno. Nekatere stvari so bile tudi za lase privlečene, tisočkrat slišane, ali pa sem po nekaterih lekcijah dejansko sama poskušala živeti in na lastni koži ugotovila, da morda to ne deluje najbolje. Po eni strani se je bilo simpatično združiti s svojo staro različico, ker sem se v teh letih res zelo spremenila. Ravno danes sem brala ene svoje zapise še iz dosti dlje časa nazaj, iz leta 2009 – v njih se pa res nisem prepoznala, povsem druga oseba sem bila.

V eni kolumni si napisala, da se ti zdi bolje od poglabljanja v psihologijo in članke z nasveti zateči v duhovnost, ko pride do duševnih težav. Si to mislila s tem – da se ne strinjaš z določenimi “psihološkimi članki” v Cosmopolitanu?

Ja, zdi se mi, da mediji ali kakšni spletni guruji, online članki (kanali, kjer mi iščemo neke odgovore, in ljudje, ki pričajo, kako moramo živeti), niso vedno najboljše rešitve za naše težave. Sama imam težave s tesnobo in s strahom pred smrtjo. Na podlagi tega sem ugotovila, da morda to niso recepti, ki bi se jih morali posluževati, kadar imamo težave, ki izvirajo iz naše duševnosti, saj nekaterih stvari ni mogoče rešiti zgolj z nekim kopitom, ki ga radi trobimo v medijih, člankih ali statistikah. To, kar tolaži našo dušo ali nam lajša stiske, se skriva drugje. Z duhovnostjo nisem mislila šamanov ali kaj takega, ampak dejanja, prakse, ki si jih izberemo sami in nas dejansko tolažijo. Lahko gre za odnos s človekom ali branje knjige, to je zame tista vrsta duhovnosti, ki pomaga. Da se ne zatekamo k člankom z naslovi, kot so “5 korakov do boljšega počutja” in podobno.

Kam uvrščaš knjige o duhovnosti?

Verjetno je odvisno od težave, ki jo želiš rešiti in kaj zate deluje. Jaz osebno mislim, da ti lahko en kvaliteten roman veliko bolj pomaga kot površinske knjige za osebno rast. Že samo razlog, zakaj je bilo nekaj napisano, je včasih napačen. Knjiga, ki je bila napisana z željo avtorja, da bo s tem zaslužil veliko denarja in katere prvotni namen ni pomoč ljudem, nam ne more priti tako blizu kot knjiga oziroma literarno delo, kjer je avtor imel zgolj potrebo po tem, da se izpiše, izlije iz sebe svoj navdih. Tukaj lahko najdemo veliko več povezav s svojim življenjem in opor, ki jih potrebujemo v danem trenutku.

Kako je pa nate vplivalo samo pisanje kolumn?

Pred kolumnami nisem redno pisala, nikoli recimo nisem pisala dnevnika. To je bilo zame prvo srečanje z dnevniškimi zapisi, le da so bili objavljeni in na vpogled celi državi. Na nek način sem jih izkoriščala za to, da sem svoja mesečna vprašanja, stvari, s katerimi sem se srečevala, izzive, ki so mi prekrižali pot, zapisovala v kolumne, ker nisem imela drugega ventila. Kolumne so nekako mimogrede postale moje sredstvo za zapisovanje občutkov, misli in izkušenj, to mi je pa tudi pomagalo, da sem se začela odpirati. Mislim, da se drugače ne bi odprla niti za polovico toliko, kot sem se, če ne bi bila v to “prisiljena”. Zdaj, ko ne pišem več, lahko vidim, da je to name delovalo kot neka terapija ali duhovnost v smislu, kot sem jo omenjala prej. Preko tega sem si uredila svoje misli.

Kako je to urejanje misli izgledalo?

Vsaj pri meni je tako, da če misli ne zapišem in jih pustim, da lebdijo v glavi, je vse en velik kaos. Ko pa se izpišem o neki temi, ki me teži, se mi vse postavi v nek okvir, kjer slika postane bolj jasna. Če stvari ne zapišem, jih ne dam iz sebe v pisni obliki, blodijo po moji zavesti in začnem o njih preveč razmišljati. S pisanjem lahko rečem, da sem se očistila, odprla neke ventile in si osmislila lastna doživljanja. Še posebej zato, ker se ne znam tako dobro izražati ustno, kot sem se sposobna s pisno besedo, pa tudi nisem tako sproščena ali odprta, da bi lahko z ljudmi govorila o tem. Lažje mi je občutke preliti na papir. Pomaga, da ne rabim govoriti nekomu v obraz, ker če govorim nekomu v obraz, spremljam, kako z mimiko reagira na moje besede in se na podlagi tega popravljam, rezultat pa zato ni povsem iskren. Papir nima tega odziva, bralcev ne vidiš, zato sem se lahko bolj odprla kot pred ljudmi. Nisem se vajena odpirati, nimam tega poguma, nisem dovolj samozavestna v svojih besedah v živo.

Si se pa zelo odprla v dveh kolumnah, in sicer o anksioznosti in o strahu pred smrtjo, ki sta opazno globlji od ostalih. Kako ti je bila misel na to, da takšne osebne stvari berejo ljudje v reviji?

Ni mi bilo težko, ker mi je bila na neki točki brutalna iskrenost cilj. Želela sem pisati tako, kot zares čutim, saj se mi je zdelo, da bolj kot sem iskrena in surova, boljši bo izdelek, več bo dal bralkam, kot če se skrivam za lepimi besedami. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi govorila o anksioznosti ali strahu pred smrtjo. Vesela sem bila, da sem lahko pisala točno tako, kot se počutim, ker to drugače težko razložim. Zdelo se mi je, da tisti, ki sem jim o tem razlagala, moje stiske niso zares razumeli, zato mi je bilo zelo všeč, da sem lahko svoja doživljanja do potankosti opisala, ne da bi mi vmes kdo rekel: “Pa dobro, saj ne boš umrla jutri.”

Pišeš tudi scenarije, ki so sicer povsem druga forma, ampak ali imaš tukaj prostor za prečiščevanje lastnih misli in občutij?

Res je zelo druga forma. Na nek načni ja, preko likov lahko veliko stvari, ki jih sam ne želiš izživeti, doživiš. Fikcija omogoča tudi veliko prečiščevanja, čeprav na povsem drug način, ker si lahko karkoli ali kdorkoli želiš. Lahko napišeš, kako bi rad, da bi bilo, ali pa kako nočeš, da bi bilo. S pomočjo likov lahko narediš, kar hočeš, in to na nikogar ne vpliva. Je pa scenarij taka forma, kjer več razmišljam o strukturi in obliki, zato se ne morem samo izliti. Lahko se, ampak se moram potem nenehno popravljati, saj je scenarij sestavljanka, ki mora imeti določene zakonitosti, da dobro izpade. Pri kolumni samo preliješ svoje misli na papir, scenarij pa je konstrukt in kot še ne dovolj izkušena scenaristka razmišljam veliko o strukturi. Ne pravim, da je zgodba drugotnega pomena, samo ne pišem direktno iz občutkov ali doživljanj, bolj iz tega, kakšna dejanja bi pripomogla k zgodbi, da bi bila zanimiva in gledljiva.

Foto: osebni arhiv