Najverjetneje so filmi z določeno kompleksnostjo v zgodbi tisti, ki bodo prej sprožili samo-refleksijo, saj stereotipne zgodbe redkeje izvabijo iz gledalca občutke presenečenja ali nepričakovanosti, ki so značilni za izvabljanje samorefleksije, vendar pa nobena obstoječa empirična raziskava ne potrjuje te hipoteze. Brigita Höijer, ki se je ukvarjala z medijsko teorijo, je ugotovila, da so filmi družbeno-realističnega žanra tisti, ki še posebej radi prebujajo osebne spomine in refleksijo, kar pomeni, da bolj kot se lahko film približa gledalčevemu osebnemu življenju, več gledalcev ga lahko uporabi za osebno refleksijo. Filmska teoretičarka Margrethe Bruun Vaage pa je zapisala, da je morda familiarnost (podobnost situacije in likovih značilnosti z gledalcem) tista in ne nujno kompleksnost, ki je najbolj efektivna pri doseganju samorefleksije.

Za bralca morajo biti liki psihološko resnični, in enako velja za dogodke in zgodbo v romanu ali drami: sprejmemo jih zaradi njihove navidezne resničnosti, ki se odraža v njihovi dodelani psihologiji.  Roman naj bi bil poskus poustvarjanja realnosti, kjer kompleksni liki z mešanimi motivi pripadajo določenemu družbenemu razredu, se srečujejo z drugimi liki in se znajdejo sredi zelo verjetnih in vsakdanjih dogodkov. Literarna fikcija dopušča bolj odprti konec kot popularna fikcija, s tem pa ljudi pripravi do večjega razmišljanja. Njena skrivnost naj bi ležala v tem, da v nasprotju z drugimi vrstami popularne fikcije, kjer je zelo eksplicitno nakazano, kaj naj bi bralec mislil in čutil, nastopi bolj kot pogovor, aktivnost, v kateri uživamo in kateri posvetimo veliko časa.

Umetniška literatura nam ne daje že v naprej pripravljenih odgovorov na naša vprašanja in psiholog Zipora Shectman pravi, da bolj kot so izbrane slike abstraktne in dvoumne, manj nas usmerjajo in manj omejitev predstavljajo pri projekciji, torej izzivajo bolj individualne reakcije in so posledično zelo učinkovite pri analiziranju problemov. Visoko-kakovostna literatura je zanj ključnega pomena, saj je slabo spisan roman poln stereotipnih likov in poenostavljenih odgovorov na kompleksna vprašanja, ki ne pripomorejo k reševanju situacij ali razumevanju širše slike sveta. Študija raziskovalcev Djikic in Oatley (2014), Umetnost fikcije: od indirektne komunikacije do spremembe sebstva (org. The Art in Fiction: From Indirect Communication to Changes of the Self) pa je pokazala, da ni toliko narativna vsebina tista, ki lahko povzroči nihanje v osebnostni strukturi, ampak so glavni krivec za to umetniške kvalitete, torej sam žanr ne igra takšne vloge kot umetniške kvalitete pri povzročanju sprememb v osebnosti.

Carl R. Plantinga, filmski teoretik, je mnenja, da mednarodni umetniški kinematografi spodbujajo drugačno vključevanje gledalca v zgodbo ali like kot holivudski proizvodi, saj liki v umetniškem kinu pogosto nimajo tako jasnih ciljev in velikokrat doživljajo eksistencialno krizo, ki jih pusti paralizirane, negotove in nesposobne reakcije. Moderni antiheroji so v konfliktu sami s sabo, imajo nekoherentne cilje in so velikokrat “žrtve” tovrstnih težav, tipični holivudski filmi pa podajajo informacije na enostaven in preprost način, zato ne morejo vzbuditi dovolj kompleksne kognicije, čeprav obstajajo tudi filmi, ki vseeno vsebujejo zapletene motivacije in čustva, ki ležijo pod navidezno nerazumljivim obnašanjem.

Eden izmed ključnih vidikov vsebine je torej zadovoljiva količina dvoumnosti, ki v nas vzbudi trenje z našimi čustvi, verovanji, namerami in cilji. Tudi fantazijske zgodbe, ki vsebujejo fantastične živali in okolje, poskušajo ustvariti like in situacije, ki bi ustrezale človeškim čustvom in medosebnim odnosov, njihov namen je poustvariti like, ki imajo prepoznavno psihologijo. Knjige, ki tega ne vsebujejo, so po navadi označene kot nerealne in osladne, tudi če so postavljene v realni svet.

Na splošno pa velja mnenje, da je vsebina zgodbe veliko pomembnejša od samega medija, preko katerega je upodobljena, saj lahko dober film ali televizijska serija prav tako vsebujeta komplicirane upodobitve mentalnih procesov. Veliko filmov namreč prikazuje dobro izdelane in zapletene družbene odnose, posledično pa tudi občinstvo pripravijo do kompleksnega razumevanja družbe.