Intervjuji

Keshet Zur: Ko ustvarjamo, se premikamo.

Irska umetnica Keshet Zur se ukvarja z ekspresivno umetnostno terapijo, preko katere želi klientom pomagati, da se s pomočjo domišljije in čuječnosti očistijo nabranih občutij in preteklih dogodkov. Njen pristop združuje različne umetnosti, kamor spadata tudi pisanje poezije in pripovedništvo. Keshet sem spoznala na eni izmed delavnic, ki jih je med lanskoletnim lockdownom organizirala preko spleta, saj je želela nuditi brezplačno pomoč ljudem, ki so se zaradi epidemije znašli v duševni stiski. Najin pogovor obsega zgolj en košček ogromnega področja ekspresivne umetnostne terapije, zato je za vsa morebitna nadaljnja vprašanja dosegljiva na expressiveartsireland@gmail.com.

Mi lahko pojasniš, kaj je ekspresivna umetnostna terapija? In kako se razlikuje od umetnostne terapije?

Umetnostna terapija sodi v obdobje modernizma, ekspresivna umetnostna terapija pa sodi v obdobje post-modernizma. Ekspresivna umetnostna terapija se je začela v Ameriki v 70ih letih prejšnjega stoletja in je od samega začetka združevala različne zvrsti umetnosti. Je intermodalna, kar pomeni, da se sem uvrščajo plesalci, slikarji, igralci in ostali umetnik. Intermodalno v tem primeru pomeni, da se premikamo iz ene v drugo zvrst. Sama si izkusila, kaj to pomeni, saj si bila prisotna na eni izmed mojih delavnic: začnemo lahko z risanjem in nato iz risbe spišemo pesem. Nič ni nikoli končano, slika ni zaključena in pesem se ne začne kot samostojna celota, ampak se prelivata ena v drugo, ena vodi v drugo. Med samim procesom ustvarjanja vključujemo vsa svoja čutila, delamo na tem, da smo prisotni v trenutku, vadimo čuječnost. Ekspresivna umetnostna terapija bazira na fenomenologiji, kar pomeni, da v obzir jemljemo zavestni in ne toliko podzavestni del, ne sloni na Freudovi psihoterapiji.

Ampak študij ekspresivne umetnostne terapije vključuje psihologijo?

Seveda študiramo psihologijo, pa tudi antropologijo, ker je umetnost del človeštva od samega začetka. V našem življenju igra zelo specifično vlogo in nas ločuje od drugih živih bitjih. Premakne nas od vsakodnevnih aktivnosti, kar imenujemo decentralizacija – odmikamo se od običajnega vsakodnevnega delovanja v “drug prostor”, ki ga dosežemo z umetnostjo in ki nam omogoča, da pogledamo na zadeve z druge perspektive. Iščemo spremembo, ki jo ne le razumemo na intelektualnem nivoju, ampak jo začutimo v telesu, pretvorimo jo v znanje, kar nas spremlja potem tudi v vsakodnevnem življenju. Druge terapevtske prakse so bazirane večinoma na logičnem razmišljanju, medtem ko se ta osredotoča na telo in odzive preko čutil.

Mi lahko to pojasniš na kakšnem primeru? Recimo kako se tukaj vključuje pisanje poezije?

Med pisanjem pesmi sicer uporabljamo jezik, ampak na drugačen način, saj želimo nekaj povedati z manj besedami in več metaforami, kar prinese našim razlagam dodatne sloje, uvajamo umetniški način uporabe jezika in odpiramo novo priložnost, da se lahko bolje spoznamo. Doživljanja ubesedimo na drugačen način, ne gre zgolj za odgovarjanja na vprašanja, kakor smo bili vajeni do sedaj, s tem pa se spreminja način, kako vidimo določeno situacijo ali težavo. Pri skupinski terapiji včasih začnemo tako, da zbiramo besede članov ali naključne besede iz časopisa, nato pa iz teh besed sestavljamo pesem. To nam da okvir, ki hkrati nudi varnost in veliko prostora za prosto izražanje in raziskovanje. Včasih gledamo na svobodo kot na nekaj, kar nima okvirja, ampak v bistvu daje zagon svobodi ravno ta okvir. S tem mislim na izhodiščno točko, iz katere lahko izviramo in ki nam nudi varnost, podlago za nadaljnje ustvarjanje. Pisanje je zelo individualna aktivnost, na primer jaz pri pisanju pesmi uporabim zelo malo besed, medtem ko bo pesem nekoga drugega vsebovala zelo veliko besed. Za tiste, ki nikoli niso pisali poezije, lahko takšna izkušnja odpre cel svet.

Torej ni potrebno, da ima človek predhodne izkušnje s pisanjem poezije ali zgodb?

Včasih je celo bolje, če nima izkušenj, saj če nekaj ponavljamo dlje časa, razvijemo določene navade, kako se stvari lotimo. Ko sem delala z umetniki, sem opazila, da imajo, kadar so soočeni z umetnostjo, ki jo pogosto prakticirajo, že izdelan pristop, kako se je bodo lotili, zato sem jih rada usmerila v zvrst, ki je še niso poznali. Želela sem, da se lotijo nečesa, kar jim ni domače in izkusijo to plat odkrivanja nečesa novega. Ne gre se za veščine. Pri tej vrsti terapije vedno gledamo na proces in kako je oseba do izdelka prišla, ne posvečamo se toliko končnemu izdelku. Spremljamo, kakšne odločitve so bile sprejete, kje so se pojavile težave in kako smo jih premagali. Nekateri težko začnejo, nekaterim se zatakne na sredini, nekateri pa ne znajo zaključiti. Pomembno je, da nadaljujemo. Na koncu vidimo, da se imamo vsi sposobnost prebiti skozi težave, ki se nam pojavijo na poti. Če pa pride do popolne blokade, je terapevt tam, da spodbuja, pomaga in usmerja. Zagotoviti poskušamo, da se klient osredotoči na to, kaj počne, saj se z opazovanjem in koncentracijo domišljija odpre, vidimo nove načine, kako bi lahko stvar izpeljali, kaj bi še lahko naredili. Ne gre za tehniko znanja, ampak za odprtost, čutno odzivanje na dogajanje, ki nam omogoči, da vidimo stvari, ki jih prej nismo opazili.

Ukvarjaš se tudi s pripovedništvom. Mi lahko poveš več o tem?

Delam tako samostojno kot tudi z Expressive Arts Ireland – organizacijo, ki smo jo odprli z mojimi starši. Moj oče je pripovedovalec in izumil je neke vrste formulo, ki se imenuje “pot junaka”: spremljamo junaka, njegovo pot in težave, ki se mu na tej poti pojavijo, na koncu pa sledi preobrazba. Zgodbe so nekaj, kar ustvarimo sami, ali pa nekaj, kar se nam je zgodilo. Mi se osredotočamo zgodbe, ki so se nam zgodile in jih uporabimo kot metaforo za ustvarjanje nečesa drugega, kar lahko človeka opolnomoči. Vzamemo nekaj, kar se nas je mogočno dotaknilo, to preobrazimo in damo ven iz sebe, s tem pa pridobimo prostor, odmik od dogodka. Tako lahko dogodek vidimo kot nekaj, kar je ločeno od nas, to pa nam omogoča vpogled z drugega zornega kota. Z našo zgodbo lahko počnemo karkoli – lahko ji tudi spremenimo konec. Končni rezultat je nekaj vidnega, izdelek, ki ga lahko držimo. Umetnost ima svoj glas, svojo entiteto, kar pomeni, da ti nisi ta umetnost. Lahko se vidiš v zgodbi, je ogledalo, ampak je več kot ogledalo, ker si ga ustvaril ti. Ko ustvarjamo, se premikamo, v tem pa se nevidno izmenjujeta procesa nadzora in opustitve nadzora. Odnese nas lahko v pripoved, ki si je nismo zamislili, zapleti in orisi se pojavljajo sproti, popeljejo nas v “paralelni svet”.

Zakaj bi ljudje spremenili konec in kako to vpliva nanje?

Na to obstaja veliko odgovorov, je zelo kompleksna tema. Ena od stvari, ki se lahko zgodi, je že sama imaginacija drugačnega konca. Imaginacija je zelo močno orodje in lahko spremeni tok tvojega diha. Če si predstavljamo nekaj groznega, začnemo hitreje dihati, če si predstavljamo nekaj mirnega, pa lahko tudi dihanje postane bolj umirjeno. Domišljija sprovede fizično reakcijo in če si predstavljamo, da je nekaj drugače, kot je bilo, to tako tudi doživljamo, čutimo. To lahko močno vpliva na naše življenje, saj imamo do samega konca drugačna občutja.

Obstajajo kakšne tehnike, ki jih uporabljaš v narativni terapiji in jih lahko podeliš?

Rečem lahko, da ko uporabljamo besede, z njimi sicer začnemo, ampak ko smo dovolj osredotočeni, ko zapademo v domišljijo in jo doživljamo tudi telesno, to niso več samo besede, je pristop celega telesa. Tudi kadar smo zatopljeni v pisanje, lahko pozornost preusmerimo v zavedanje telesa in kaj se nam dogaja, kam nas pelje domišljija.

Pri svojem delu uporabljaš tudi fotografije in video posnetke.

Ja, uporabljam fotografije, ki so nastale ali v preteklosti, recimo fotografije iz otroštva, ali pa med samim srečanjem fotografiramo. Včasih dam klientom na primer nalogo, naj tekom tedna oziroma do naslednjega srečanja fotografirajo stvari na svoji poti. Še en primer: z eno skupino smo nekoč delali družinske portrete, kjer je vsak uporabil druge sodelujoče za kompozicijo svojih družinskih članov, jim dajal napotke, kako naj se držijo pred kamero in imitirajo njegovo družino. Nato smo slike razvili in delali naprej iz teh slik. Fotografija je vedno predstavitev manj kot sekunde v času in nič več, zato se zgodba lahko vrti tudi okoli tega, česar na fotografiji ni. Je kompozicija realnosti, orodje za nastanek slike niso čopiči in barve, ampak življenje okoli nas. Rada se igram s fotografijami, saj se prikazujejo kot neki dokumenti, odrazi resničnosti, medtem ko to v resnici niso. Kamera ima tudi zelo močno prisotnost, ni muha na steni, zato smo pred njo vedno nekoliko drugačni. Če se snemamo, lahko vidimo, kako se naše vedenje spremeni, saj se začnemo bolj zavedati svojih gibov, kako se premikamo in izražamo.

Foto: osebni arhiv