Kintsugi telesa je brutalno kruta izpoved ženske o dojemanju svojega telesa, ki ga razžira rak v fizični in psihični obliki. Senka Marić, mati dveh otrok, kmalu po razhodu s partnerjem na svoji dojki zatipa bulo. Zdravniki ji rečejo, da je vse v redu, ampak ona ve, da ni. Poskusi pri drugemu zdravniku in ta ji potrdi – rak je.

“To je zgodba o telesu. O njegovem boju, da bi se čutilo celovito, medtem ko ga resničnost razstavlja na fragmente,” so besede, ki jih najdemo zapisane v knjigi in ki najbolje ilustrirajo glavni motiv knjige. Njena konstantna samoanaliza se meša z izpovedjo telesnih občutkov in misli, kolikor jih premore tekom okrevanja, novih operacij, dobrih novic, slabih novic, čakajoč na konec, za katerega ne ve, v kakšni obliki bo prišel. Hladni opisi rutinskih postopkov se izmenjujejo s podoživljanjem preteklosti, kjer je zeval prav takšen hlad kot v zdravnikovi ordinaciji.

Kintsugi je beseda za japonsko umetniško tehniko popravljanja razbitih keramičnih predmetov s tekočim zlatom ali platino, s čimer želijo poškodovana mesta poudariti, ne prikriti. Zlomljenost naj bi predmetu dajala novo, še večjo lepoto, kot ga je bilo deležno v samem začetku, in tako tudi pričajoča knjiga deluje kot rekonstrukcija Senkinega zlomljenega telesa, ki je potrebovalo pero in črno na belem zapisano zgodbo, da je lahko obelodanilo svoje rane, napake v sistemu, in se zlepilo skupaj v svojem novem, močnejšem in lepšem poglavju življenja.

“Si bila žalosten otrok? Zdi se tako. Ničesar ti ni manjkalo, vendar se nikoli nisi mogla osvoboditi občutka, da vse stoji malo postrani, da iz vsega preži nekaj mračnega in težkega.” Pripoved nagovarja bralca v drugi osebi ednine in s kratkimi, direktnimi stavki para srce; njen trpeč odsekan ritem ne izpušča podrobnosti svojega doživljanja, ko prestaja operacije, se muči s terapijo in podoživlja kruto obnašanje očeta, ki ga je bila deležna v otroštvu. Precizna izbira besed, v kateri se zrcali žalost, nazorno odseva protagonistkino notranjost in tolče v bralca kot ledene kaplje zimskega dežja. Njeni bolečini ni moč uiti, niti njeni razparanosti, obupu in sivini, ki se preliva v črno in vse nazaj v praznino. Depresijo.

Opisi vsakdana delujejo kot nočne more, iz katere se ne more zbuditi; sedanjost je rakava in preteklost duši njeno bit, vse posledice pa se zbirajo v njenih prsih. Zgodba kljub temu ne deluje klavstrofobično, ampak z jasnimi argumenti, iskrenostjo in hlastanjem po zadnjih izdihljajih moči ohranja dostojanstvo, lucidnost v svoji zasanjanosti. Tako živo in pristno opisuje stanja zamaknjenosti, panike, tesnobe in strahu, hkrati pa se ne predaja samopomilovanju ali obtoževanju, da je v njej vselej moč občutiti borbenega duha, ki ne popusti, ki se bori dalje, ki poskuša živeti in preživeti vso grozo, s katero se je primorana soočati.