Prispevki

Pennebakerjev poskus

James Pennebaker, ameriški socialni psiholog, je v 80ih letih prejšnjega stoletja osnoval poskus, na podlagi katerega je razvil svojo teorijo o ekspresivnem pisanju: 3 skupine študentov so morale pisati vsak dan po 15 minut, 4 zaporedne dni. Prva skupina je pisala o svojih travmah tako, da je na papir projicirala svoja čustva, druga je opisovala, kaj točno se je med travmatičnim dogodkom zgodilo, tretja pa je morala pisati o travmatičnem dogodku in čustvih hkrati.

Po štirih dneh pisanja so preučili njihovo mentalno stanje in rezultati so bili presenetljivi: najmočnejše učinke je imela tretja skupina, kjer so nekateri med pisanjem jokali ali o pisanju celo sanjali. Skozi pisanje so razkrili tiste občutke in misli, ki jih niso nikoli z nikomer delili. Raziskovalci so bili sprva zaskrbljeni, saj se je zdelo, da se študentje počutijo slabše kot pred pisanjem, vendar pa so štiri mesece kasneje ti študentje poročali o občutnem izboljšanju stanja – pisanje jim je omogočilo razrešitev nekaterih težav, kar je rezultiralo v pozitiven pogled na situacijo.

Raziskovalci so na podlagi tega spoznali, da je najpomembneje, da se pri pisanju osredotočimo na zelo podrobne opise dogajanja, pri tem pa se mora situacija povezati s čustvi o dogodku, ki smo jih občutili takrat in ki jih nosimo s seboj danes. Bolj kot je pripoved uspešna z vidika podrobnosti, organiziranosti, živosti opisov in jasnosti, večje dobrodejne učinke ima. Pri tretji skupini, ki so ji določili tovrstno pisanje, je obisk centra za mentalno zdravje upadel za 50%.

Kaj se je zgodilo: skozi pisanje so študentje doživeli katarzo oziroma osvoboditev kompleksnih čustev ter dobili globlji uvid v pomembnost dogodkov, s čimer so dosegli distanco od travme. S pomočjo pisanja o dogodku in njihovih čustvih so ugotovili, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj so občutili, nato pa asimilirali pomen teh dogodkov v njihova življenja, s čimer so prevzeli moč nad preteklostjo.