Intervjuji

Bijal Shah: Fikcija ustvari oddaljen varen prostor, kamor ogrožujoči občutki nimajo vstopa.

Bijal Shah je biblioterapevtka, svetovalka, pisateljica in pesnica iz Anglije. Njeni predlogi za branje literature so bili objavljeni v medijih, kot so The Guardian, Marie Claire, NBC News in Asian Voice, napisala pa je tudi knjigo z naslovom The Happiness Mindset (slo. Miselnost sreče), ki je bila odlično sprejeta. Je mama dveh otrok in trenutno s svojim možem biva v Londonu, kjer nadaljuje s svojo biblioterapevtsko prakso.

Kdaj si prvič izvedela, da obstaja biblioterapija?

Prvič sem za ta izraz slišala tekom zaključevanja izrednega študija iz psihodinamičnega svetovanja in psihoterapije, saj sem se takrat tudi sama udeleževala terapije. V tem času sem še delala v investicijskem bančništvu, ker sem sprva diplomirala iz znanosti in matematike. Med lastnimi terapevtskimi srečanji sem opazila, da se vsakič, ko želim globlje raziskati težavo, zatečem h knjigam, da bi bolje razumela kontekst. Moja terapevtka mi je pogosto priporočila določeno literaturo ali zgodbe iz grške mitologije, da bi na tak način osvetlila bistvo povedanega oziroma da bi jaz njeno sporočilo bolje razumela. To je poneslo mojo terapijo na nov nivo. Takrat sem tudi začutila, da je v tem nekaj zelo močnega, nekaj, kar potrebuje nadaljnje raziskovanje. Povezala sem se s profesorji, ki so se ukvarjali z biblioterapijo, kar je še dodatno učvrstilo moje prepričanje v moč literature z namenom zdravljenja. Eden od teh profesorjev je bil biblioterapevt iz Finske z doktoratom iz filozofije in literature na Univerzi v Oulu, Pirjo Suvilehto.

Kaj te je pripravilo do tega, da si se odločila postati biblioterapevtka?

Leta 2017, ko sem bila zaradi rojstva prve hčerke Arianne na porodniškem dopustu, sem se ponovno zasačila, da posegam po literaturi kot terapevtskem orodju, ki sem ga potrebovala, da bi se znala soočiti z novimi življenjskimi izzivi, ki jih prinaša materinstvo. To je rezultiralo v razvoj metode v treh korakih: gre za pomoč pri izboru knjig glede na različne težave, s katerimi se soočajo ljudje, in sicer na podlagi mojih preteklih akademskih raziskav. Ustvarila sem podatkovno bazo z naslovi knjig ter napisala nekaj esejev o literaturi in terapiji. Nato so mojemu možu ponudili sodelovanje pri mednarodnem projektu v San Franciscu in pustila sem svojo službo v banki v Londonu ter odprla lastno biblioterapevtsko prakso. Na začetku sem ponujala biblioterapevtska srečanja in izdelovanje personaliziranega seznama knjig za branje. Nekateri klienti so želeli zgolj seznam knjig za lastne interese, niso nujno iskali terapevtske literature, nekateri pa so iskali knjige o starševstvu, o spremembi kariere ali o francoski zgodovini, tako da sem postala tudi kuratorka.

Kako po tvojem mnenju zgodbe vplivajo na ljudi v njihovem vsakdanjem življenju?

Pesmi, zgodbe, eseji, vse to so verzije modernega življenja, pa naj bodo izmišljene ali resnične, in bralci imajo s tem priložnost, da vstopajo v življenja drugih ljudi, pri tem pa pogosto izkušajo podobna čustva ali občutke, kot so jih že bili deležni v lastnem življenju – in to je čarobnost literature. Ko do tega pride, gre lahko namreč bralec skozi proces katarze, kjer se potlačena čustva sprostijo. Zgodbe ustvarjajo varen, čustven prostor, ki je ključen za učinkovitost terapije in ki omogoča samospoznavanje, ugotavljanje lastnih neizpolnjenih potreb in vsrkavanje življenjskih lekcij o smislu življenja, ki nam osvetli pot za naprej, nas osvobaja. Prav tako nam podari glas in jezik za predstavitev lastne izkušnje, kar nam daje občutek potrditve. Posebna moč, ki jo ima biblioterapija, je tudi ta, da lahko isto zgodbo prebereš večkrat, pa jo boš vsakič bral nekoliko drugače, opazil boš nove možne interpretacije ali videl zgodbo v povsem drugi luči. Ta novost je lahko poživljajoča, kurativna in razsvetljujoča, saj nam poglablja razumevanje našega notranjega in zunanjega življenja.

Komu je biblioterapija namenjena?

Namenjena je vsem! Seveda boš pri tem bolj užival, če si strasten bralec, saj te bo zgodba hitreje posrkala vase, to pa je nujno za terapevtsko komponento. Sama sem predpisala knjige odraslim in otrokom v najrazličnejših življenjskih fazah ter različnih spolov, etničnih izvorov ali seksualnosti. Biblioterapija je primerna tudi za tiste, ki raje poslušajo kot berejo knjige.

Kakšne vrste zgodb predpisuješ ljudem?

Predpisujem tako fikcijo kot stvarno ali drugo literaturo, odvisno od tega, kaj ima bralec najraje. Izbira žanra je zelo pomembna, saj vpliva na to, koliko bo bralec investiran v zgodbo in koliko se bo čutil povezanega z zgodbo.

Spodbujaš svoje kliente tudi k pisanju fikcije?

Absolutno! Kreativno pisanje je oblika terapevtskega zdravljenja in velikokrat predstavlja varen prostor, kjer lahko raziščemo svoja čustva z distance, saj fikcija ustvari oddaljen varen prostor, kamor ogrožajoči občutki nimajo vstopa. Zato kliente velikokrat spodbujam k pisanju fikcije ali dnevnika.

Kaj se nam dogaja med branjem zgodb?

Kadar preberemo dobro knjigo, izkušamo občutke veselja, zadovoljstva in sreče. Poleg zanimive zgodbe pa nas pogosto prevzame lep občutek povezanosti, ki jo začutimo s posameznimi liki, če zgodba z nami rezonira. Kadar vsi elementi zgodbe znotraj nas pritisnejo na prave gumbe, se sprostijo dodatne količine serotonina, hormona sreče, ki nam omogoči, da se v tistem trenutku počutimo dobro. Ta dober občutek je sestavljen iz občutka pripadnosti in občutka, da smo del večje zgodbe. Tako lahko začasno zbežimo stran od izzivov in težav, s katerimi se soočamo v našem osebnem življenju. Fikcija je čudovita tudi zato, ker je boljša od realnega sveta – omogoča nam dostop do domišljije in delov naše podzavesti, ki jih drugače ne bi mogli doseči.

Se spomniš knjige, ki ti je nazadnje pomagala?

To pa je težko vprašanje! Obstaja toliko čudovitih knjig! Nazadnje sem prebrala knjigo “Everything Inside” od Edwidge Danticat. Gre za zbirko kratkih zgodb, kjer mi je še posebej ostala v spominu zgodba z naslovom Sunrise, Sunrise, ker sem sama pred kratkim izgubila babico, ta zgodba pa pripoveduje o imigraciji, demenci, depresiji in vzgoji otrok – o babici Carole in njeni hčerki Jeanne, ki sta bili deležni povsem drugačnih življenjskih izkušenj, načinov predelovanja težav in pogledov na svet. Jeanne se ob tem sooča s poporodno depresijo, Carole pa z demenco. Ob branju sem se spominjala svojega odnosa z babico, nostalgično obujala spomine in razmišljala o različnih vrednotah obeh generacij, še posebej ko pride do pojma materinstva, ki se je tako drastično spremenil od njene generacije do moje.

Foto: osebni arhiv