Prispevki

Faze kreativnega pisanja

David Aberbach, avtor knjige Preživeti travmo: izguba in literatura (org. Surviving Trauma: Loss and Literature, 1989), je zapisal, da nam kreativno pisanje pomaga pri soočanju z bolečino in žalostjo, saj na nek način posnema proces žalovanja. Tekom pisanja si dopustimo, da se premikamo skozi najbolj pomembne aspekte žalovanja, vendar to naredimo v varnem okolju, kjer smo od dogodka distancirani. S pomočjo domišljije podoživimo težke izkušnje, to pa naredimo zavestno in z namenom, da jih obvladamo. Pomembno je, da se pri tem osredotočamo na točne, konkretne podrobnosti, ki jih opišemo z doživljajskim, barvitim jezikom.

  1. Priprava: prva stopnja v našem pisanju je delno zavestna in delno instinktivna. Ideje najdejo svojo pot do zavesti, vsaki posvetimo nekaj pozornosti in čakamo, da se slika delno izkristalizira v naši glavi. Na neki točki moramo prenehati s premlevanjem in se aktivno lotiti načrta, kako bomo stvar udejanjili. Beremo, učimo se o literarnih formah, iščemo vzornike in mentorje za naše delo.
  2. Kaljenje: na kup zberemo vse razpršene delce idej, slik, fraz, prizorov, trenutkov, stavkov, možnosti za razvoj zgodbe, likov in prostora. Večinoma še ne vemo, kam vse skupaj vodi ali kaj počnemo. Včasih so ideje jasne, včasih pa je vse ena velika zmeda.
  3. Delovna faza: Pričnemo s projektom, na njem gradimo in ga pilimo. Včasih nam je kristalno jasno, kaj počnemo, včasih pa se nam pomen dela izmika. Včasih zmotno predvidevamo, da je naše delo končano, ko se zaključi faza pisanja. Vendar pa je potrebno za dosego dobrega, čim bolj avtentičnega dela, še nadaljevati.
  4. Poglabljanje: Pregledamo, kar smo napisali, vse skupaj premislimo, si znova zamislimo in predelamo, kar je potrebno spremeniti. Po navadi nam šele tukaj postane jasno, o čem se resnično gre naše delo, tudi če na njem delamo že leta.
  5. Oblikovanje: Odkrijemo končni red in obliko zgodbe.
  6. Zaključna faza: ponovno preberemo, pregledamo, premislimo in predelamo. Začenja nam biti bolj jasno, kateri elementi ne sodijo v zgodbo in ali razplet zgodbe deluje.

Na začetku se rado zgodi, da nas zanese s poti pisanja, če ne sledimo svojim potrebam po branju, razmišljanju o lastnem delu/pisanju in če se nam naše ideje prepogosto zdijo preveč trivialne. Napačne so tudi predstave, da moramo točno vedeti, kaj želimo ustvariti in kako to doseči. Preveč resen odnos do dela nas ne bo pripeljal nikamor, saj se bomo vsega ustrašili – dobro je, če se nam uspe upreti temu, da bi preveč pričakovali od sebe prehitro.