Prispevki

Kako nas film lahko ugrabi?

Virginia Woolf je v eseju Filmi in realnost (org. Movies and Reality) leta 1972 izkušnje z novo podobo, filmom, opisala z besedami:

Življenje gledamo, kot da v njem ne bi sodelovali. Ko zremo v platno, se nam zdi, kot da smo odmaknjeni od nepomembnosti prave eksistence. Konj nas ne bo vrgel s svojega hrbta. Kralj nas ne bo prijel za roke. Val nam ne bo zmočil nog. S te razgledne točke, ko gledamo norčije naše vrste, imamo čas, da občutimo pomilovanje in veselje, lahko generaliziramo in označimo enega človeka z atributi celotne rase. Medtem ko gledamo ladjo, ki pluje, in valove, ki se razblinjajo, imamo čas, da odpremo svoje glave za lepoto, zaznamo lahko čuden občutek – ta lepota se bo nadaljevala, ta lepota bo cvetela ne glede na to, ali si jo lahko še ogledujemo ali ne. Poleg tega nam še povedo, da se je vse to zgodilo deset let nazaj. Zremo v svet, ki so ga že zajeli in odnesli valovi. Neveste prihajajo iz opatij – sedaj so že mame; sodne sluge so strastne – sedaj so tihe; mame so objokane; gostje so veseli; vse to je bilo osvojeno in izgubljeno, konec je.

Vse, kar opisuje Virginia Woolf, so običajni dogodki, ki bi jih lahko izkusil vsak posameznik, če je le v pravem času in na pravem mestu, da mu je to omogočeno. Že brata Lumiere sta ugotovila, da človeka najbolj privlači banalna, vsakdanja podoba, zato sta rada snemala in predvajala dogodke, ki sami po sebi niso vsebovali nič spektakularnega: njuni filmi so vsebovali navadno življenje in mimoidoče ljudi med njihovimi opravki. Od začetka je bilo namreč jasno, da prvinska radovednost usmerja ljudi k želji po videnju odseva realnosti in da se bodo najbolj čudili predvsem ob že znanih slikah svoje hiše, svojega obraza in ob prizoriščih svojega dobro znanega življenja.

Film pa ni le način gledanja, temveč tudi način slišanja, občutenja, mišljenja in odzivanja. Predstavlja ne le mentalni univerzum (percepcije in kognicije), temveč celotno izkušnjo, povezano z emocijami, afekti in telesom. Ponuja posebno izkušnjo tistega, kar predstavlja, fikcijskega sveta, ki ga upodablja, zapelje pa nas lahko že zaradi veličine svojega obsega platna. Film te lahko ugrabi, s tem da ugrabitev tukaj pomeni, da je gledalec prevzet nad fizično prisotnostjo slike. Filmi se zdijo kot odlična metafora ali približek za človeško psiho.

Filma, v nasprotju s knjigo, ne mislimo, ampak ga zaznavamo. To pa je tudi razlog, da nas filmi, ki v svojem izhodišču obravnavajo človeka, tako pritegnejo, saj nam ne podajajo njegovih misli, ampak se osredotočajo na njegovo obnašanje in vedenje, prikazujejo nam točno to, s čimer se soočamo sami: kako je biti v svetu, se soočati s stvarmi in drugimi ljudmi, in kako vse te izkušnje razbrati prek gest, jezika in pogledov, ki so del komunikacije vsakega človeka, ki ga poznamo. Tehnični in konceptualni vidiki kina – približevanje, zatemnitev, izpustitev, aluzija, asociacija in jukstapozicija – zelo dobro oponašajo (in so morda bili ustvarjeni z namenom oponašanja) tok zavesti. Vplivni filmski kritik Bazin je verjel, da je gledalec sposoben iz kadra-sekvence izbrskati notranje življenje lika in iz tega razbrati njegove namere, želje in občutja, zato se zanj lahko gledanje filma primerja z normalnim izkušanjem realnega sveta.  Premiki kamere, postavitev objektov in oseb, uokvirjanje zgodbe, vse to ni vezano zgolj na zgodbo in njen pomen, ampak v gledalcih sprožajo tudi notranje, fiziološke in čustvene odzive. Ko pridemo v kino, si lahko ogledamo izvorno gibanje stvari, ki so mu dodana druga gibanja: premičnost kamere, ritem dogajanja in montaže, pospešitev časa in glasbena razgibanost, dogajanje na velikem platnu dopolnjujejo tehnike režije, fotografija se igra s sencami tako, da jih poudari ali izolira in s tem regulira tesnobo, vse to pa spodbuja gledalčevo identifikacijo.

Povezava med obnašanjem in mentalnimi stanji je recipročna: medtem ko mentalna stanja razlagajo naše obnašanje, je obnašanje dokaz za hipoteze o našem mentalnem stanju. Kadar si ustvarjamo sliko o človeku, to storimo na podlagi njegovega obnašanja, vključno z verbalnim obnašanjem. Kadar govorimo o mentalnem stanju določene osebe, je pomembno, da opazujemo tudi obnašanje, saj je obnašanje pomemben vir dokazov za postavljanje hipoteze o mentalnem stanju. Tako bomo na primer skeptični, če človek, ki pravi, da je zelo veren, nikoli ne počne ničesar, kar bi si lahko razlagali kot obnašanje verne osebe.

Telesna govorica, izrazi na obrazu, drža in geste sestavljajo primarne dele pri komuniciranju s čustvi tako v družbeni realnosti kot tudi pri filmih. S pomočjo različnega uokvirjanja in struktur, ki izražajo perspektivo, lahko film pokaže dele igralčevega telesa, ki so čustveno najbolj komunikativni. Posnetki bližnjega plana izpostavljajo izraze na obrazu ali ekspresivne geste, medtem ko posnetki dolgega plana prikažejo držo in interakcijo lika z okoljem. Na podlagi perspektive nam lahko montažer pokaže najprej izraz na obrazu in potem objekt, ki ga lik gleda, s tem pa pridobimo informacije o njegovem ali njenem čustvenem stanju in razlago, kaj je to stanje povzročilo. 

To nam omogočajo zrcalni nevroni, ki jih vsebujejo človeški možgani. Imitiranje obraznih izrazov je izrednega pomena tako za družbene interakcije v realnem življenju, kot je tudi osrednjega pomena za filmsko doživetje. Čustveno prepoznavanje se poveže z delom možganov, insulo, ki je pomembna za čustvena doživljanja veselja, bolečine in gnusa. Insula povezuje globoke notranje občutke in druga telesna stanja z mehanizmom, ki ga oblikujejo čustva, razumljena kot starejša glede na evolucijsko zgodovino, in z višjimi, novejšimi mentalnimi funkcijami, ki se jih najde v frontalnem korteksu. To pomeni, da ko vidimo obraz nekoga, katerega bolečina ali veselje se izražata na njegovih obraznih potezah, imamo tendenco, da posnemamo njihov izraz na obrazu. Tako posnemanje aktivira iste dele možganov, ki bi bili aktivirani, če bi sami izkusili to bolečino ali veselje. Naši možgani so torej sposobni deljenja bolečine in veselja drugih. Izrazi na obrazu imajo neposreden, notranji učinek na nas, sprožijo pa ga zrcalni nevroni. Filmi, ki prikažejo telesno interakcijo, lahko tako v gledalcu vzbudijo čustva. V Titaniku Jack in Rose stojita na kljunu ladje tesno drug ob drugem, s čimer zapečatita svojo čustveno povezavo, kamera pa za trenutek postoji na njunih rokah, ki se nežno držita – gre za klasično neverbalno sporočilo o pripadnosti, združenju. Pozornost na njunih rokah dovoljuje  gledalcu privilegiran dostop do njune utelešene in fenomenološke izkušnje, s tem pa mu omogoči, da čuti fiziološko pripadnost, kot da bi bil sam prisoten v sceni.

Čustva, ki jih gledalec občuti pri odzivanju na film, so v veliki meri tudi posledica učenja. Različni deli glasbe, slik, zvokov in paradigmatske zgodbe postanejo asociirani z našimi predhodnimi življenjskimi izkušnjami in se napajajo na nekaterih od teh čustvenih asociacij, ki jih je gledalec že prej imel.