Intervjuji

Nataša Konc Lorenzutti: Če me zgodbe prizadenejo, me tudi očistijo.

Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti v svojem najnovejšem romanu z naslovom Beseda, ki je nimam raziskuje, kaj se je zgodilo z ukradenimi otroci, vključenimi v program Lebensborn. Tematika jo je tako presunila, da se je odločila poiskati nekatere izmed teh “ukradenih otrok” in s pomočjo njihovih pričevanj je ustvarila izmišljeno okvirno zgodbo, ki pa temelji na resničnih dogodkih. Pogovarjali sva se o tem, kako nas pripovedovanje in pisanje zgodb očiščujeta, kakšna je razlika med tračem in dobro zgodbo ter koga ali kaj naj iščemo v knjigah.

Kaj te je tako fasciniralo pri zgodbah otrok iz programa Lebensborn, da si se odločila napisati knjigo?

Od nekdaj, že od otroštva dalje, so me vznemirjale zgodbe otrok, ki so iskali svoj izvor. To se mi je zdelo nedoumljivo  – kako lahko si, pa te hkrati ni. Kako lahko si, ampak ne veš, kdo si. Da sploh ne poznaš svojih korenin. Kaj to pomeni za posvojene, kaj za najdene otroke? Kaj, če bi jaz našla enega otroka? Kaj, če bi bila jaz najden otrok? No, pred več kot dvema letoma sem naletela na zgodbo Ingrid von Oelhafen; po naključju sem dobila v roke njeno avtobiografsko delo, ker je hčerka delala seminarsko nalogo o Hitlerjevi mladini, in ugotovila sem, da je bila avtorica slovenski ukradeni otrok. Vključena je bila v program Lebensborn, za katerega sem do tistega trenutka mislila, da je bil to zavod, v katerem so samo spočenjali arijske otroke, nisem pa vedela, da so vanj vključevali tudi rasno ustrezne ukradene dojenčke. To, da otroka ukradejo mami in ga dajo v posvojitev nekomu drugemu, me je vznemirilo bolj od vsega, kar me je vznemirjalo že prej. Ta otrok je imel mamo, ni bil zapuščen ali zavržen, ampak so ga vzeli, ker je bil lep in zdrav in ker je imel telesne značilnosti arijskega otroka. Potem sem gledala še film Maje Weis »Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci«, ki se v zelo majhnem segmentu posveti tudi tem trajno odtujenim in ponemčenim otrokom. Začelo se je moje strastno raziskovanje.  

Zakaj takšna močna reakcija?

Ne bi vedela. Občutljiva sem na vprašanja družine, pripadnosti, občutka varnosti, identitete. Zdaj, kot odrasla mama, sem pa sploh mehka na tem področju. Krvnih vezi, še posebno vezi med otrokom in materjo, se ne da nikoli izbrisati, četudi so presekane. Zanima me, kaj se v osebi, ki ne ve, kdo je, dogaja.

Kaj si ugotovila, da se dogaja?

Tisti, ki jih jaz poznam, torej štirje dojenčki, ki so bili odtrgani materam in jih nikoli več niso videli, so jo izredno dobro odnesli. Sicer so travmatizirani, zdaj že stari ljudje, ampak niso pa do take mere poškodovani, da bi si uničevali življenje. Dva od njih nimata svojih otrok, eden je poročen, vendar ni mogel imeti potomcev. Edina ženska med njimi – Ingrid – se ni nikoli poročila in nima otrok, pravi, da je to zato, ker se je bala ljubiti. Bala se je biti znova zavržena. V njenem svetu ljubezen boli. Ampak ona je imela smolo, ni dobila skrbnih in ljubečih nemških staršev. Tisti, ki naj bi jo posvojili, so jo pošiljali po sirotišnicah in ji dajali vedeti, da je popolnoma nezaželena. Iz občutka, da nisi ljubljen in varen, da nimaš doma, da nimaš nikogar, si človek težko ustvari lastno družino. Ta lahko nastane samo v pogumu. Poleg Ingrid sem spoznala Hayma Henryja Heyderja, ki je zelo zadovoljen človek, čeprav je seveda tudi on po svoje hudo ranjen, saj je šele v zrelih letih izvedel, kaj se mu je kot dojenčku zgodilo in kdo pravzaprav je. Bil je Vili Goručan, rojen v Celju. Zdaj ima hčerko v Nemčiji in je že četrtič poročen, živi v Srednji Ameriki. Potem je tu Ivan Acman, ki je bil vrnjen svojemu stricu, čeprav je bil v Nemčiji že posvojen. Ima ženo in dva sinova. Četrti je Franc Zagožen, živi v Belgiji in je poročen, brez otrok. Ti štirje so zdravi stari ljudje, polni modrosti, izkušenj, topline. Ne vem pa, kako je bilo z ostalimi, nekatere zgodbe so se zelo slabo končale. Vem, da je več kot deset otrok, vključenih v Lebensborn, izginilo, in do zdaj še nihče ni odkril, kaj se je z njimi zgodilo. Eno zgodbo slutim, se nekoliko odstira, ampak ni dobra.

Zakaj se ti zdi pomembno, da si njihove zgodbe zbrala v knjigo? Kaj meniš, da lahko njim da ta roman?

Sama zelo rada preberem dobro zgodbo, ki ima resnično osnovo, torej da ni zgolj plod domišljije – to ne pomeni, da se je morala v resnici zgoditi, ampak da bi se bila lahko zgodila. Če je zgodba tako zelo človeška, celo občečloveška, da se vanjo popolnoma vživim, sem prevzeta. Pomembno mi je seveda tudi to, da je dobro spisana, drugače me odbije že na samem začetku. Kako se torej ne bi dobra, izvirno povedana zgodba dotaknila nekoga, ki je doživel nekaj podobnega? Zato mislim, da se samo skozi umetnost – literaturo, gledališče, film, glasbo – lahko bolečina pretvarja v nekaj lepega.

V enem intervjuju si povedala, da si si morala pridobiti zaupanje ljudi, h katerim si pristopila, da bi ti povedali svoje zgodbe. Pojasniti si morala, da zgodba očiščuje. Kaj si s tem mislila?

Nedavno sem se ob enem pogovoru spomnila na to, kar je povedal Amos Oz v svojem romanu Zgodba o temnini in lepoti, ki je zelo neposredno vezana na njegovo življenje, dogaja se po vojni v Izraelu. Amos Oz je bil židovski otrok, njegovi starši so preživeli drugo svetovno vojno. Ko so prišli v na novo ustavljeno judovsko državo Izrael, so tam doživljali vse mogoče tegobe zaradi konflikta z Arabci. Avtor ni nikoli tajil, da gre v romanu za njegovo avtobiografsko izpoved in da je njegova mati v resnici storila samomor. Ampak eno celo poglavje v tej svoji knjigi posveti izključno vprašanju, zakaj za bralca ni pomembno, ali je zgodba, ki jo pripoveduje pisatelj, resnična. Literatura, pravi Amos Oz, je v sorodu s tračem, ampak meja med tračem in leposlovjem obstaja, čeprav je zelo majhna, vendar je ključna. Če iščeš trač, pomeni, da te vznemirjajo podrobnosti iz življenja drugih. Če pa iščeš zgodbo, hrepeniš po njeni notranji resnici. Takrat nisi več plenilec tračev, ampak sam vstopaš v zgodbo in spoznavaš sebe. Zato Amos Oz pravi: tudi če bi napisal biografijo Matere Tereze, bi bila to avtobiografija. On sam bi bil v tem liku, v vsakem liku je. Hkrati pa je v vsakem liku prisoten tudi bralec. On zato pravi, da naj se bralec ne sprašuje, kje v knjigi bo našel avtorja, ampak naj raje išče sebe. Tako se tudi jaz vživljam. Če me zgodbe prizadenejo, me tudi očistijo.

Si od ljudi, katerih zgodbe si uporabila, dobila kakšen odziv na končno verzijo knjige?

Pričevalci so zelo srečni, čeprav se je zgodila tudi neprijetna situacija, v kateri pričevalka ni začela brati zgodbe od začetka do konca, ampak je knjigo prelistala in vmes naletela na nekaj, kar jo je zbodlo. Mislim, da je napisano narobe razumela, to pa jo je tako prizadelo, da ni prebrala v celoti, zato je ostala neka tesnoba, tako pri njej kot pri meni. Hudo mi je, da je do tega prišlo, ne morem pa zahtevati od vseh, da razumejo, kako se v leposlovju briše meja med resničnim in izmišljenim. Knjigo sem seveda vsem pričevalcem podarila, s posvetilom, da sem jim neskončno hvaležna za zaupanje, in od večine sem dobila zelo lepe odzive. Klicala sem eno gospo in jo vprašala, ali je tudi njo preveč prizadelo, na kar je odgovorila: “Me je prizadelo, ampak to ni slabo. Jokam, si izpisujem, in jo bom najprej enkrat prebrala, počasi, potem pa še enkrat, še bolj počasi.” Pomembno se mi zdi vedeti: če se te nekaj dotakne, to ni slabo. Včasih se starši tako bojijo, da bo kakšna zgodba otroka prizadela, ampak ali smo za to na svetu, da nas nič ne bo prizadelo? Če nas prizadene, pomeni, da smo ranljivi, čuječi, da zaznavamo, kar je okrog nas. Kdor postane neobčutljiv, je mrtev. V neobčutljivosti ne vidim nobene perspektive.

Ti jokaš med branjem?

Ja. In pri kakšnem filmu tudi. Nazadnje sem jokala pri filmu o Astrid Lindgren, o njenih mladih letih. Sem ti ga že priporočila?

Ne še.

Videla sem ga na televiziji, v rubriki Dediščina Evrope. Astrid Lindgren me seveda zanima, ker je moja vzornica. Film je bil posnet po njeni mladostni zgodbi, na koncu sem si dovolila, da se zjočem. Je pa to zopet zgodba, ki je povezana z materinstvom. Ko je bila Astrid mlada, je z nekim starejšim urednikom zanosila in tega otroka ni mogla takoj vzgajati sama, zato je bil nekaj časa v reji, preden ga je vzela nazaj k sebi. Še zdaj se mi glas zatrese, ko se spomnim na to, kako se je borila zanj.

Je zato tvoja vzornica, zaradi svoje zgodbe?

Ne, Astrid Lindgren je moja pisateljska vzornica, že od mojih začetkov, njeno osebno zgodbo sem šele pozneje brala, ko je Marjan Marinšek, njen oboževalec, ki jo je tudi osebno poznal, napisal biografijo o njej.

Kako pa je tebi očiščujoč sam proces pisanja?

Vsekakor je terapevtski element stranski učinek pisanja. To seveda ne sme biti motiv. Ko človek potrebuje pomoč, naj gre pač na pravo terapijo. Če piše, pa bo to nanj delovalo tudi malo zdravilno. Pred kratkim mi je pisala gospa, ki je nekje prebrala intervju z mano. Najprej je nisem prepoznala, nato pa sem se spomnila, da sem jo srečala v zaporu na Igu, kjer sem eno leto delala kot mentorica za literarno ustvarjanje in branje. Povedala mi je, da je ves čas, ko je bila v zaporu, pisala dnevnik, in vprašala me je, kaj bi si jaz mislila o tem, če bi ona dnevnik pretipkala in ga uredila. Spodbudila sem jo, naj to naredi. Tudi če se bodo vse njene bolečine znova prebudile med prepisovanjem, to nikakor ne bo škodljivo zanjo, ravno nasprotno.

Foto: Studio Pavšič Zavadlav.