Prispevki

Pisanje kot terapevtski proces preučevanja naše bolečine

V knjigi Writing as a Way of Healing (slo. Pisanje kot način zdravljenja), objavljeni leta 2000, avtorica Louise DeSalvo ugotavlja, da do kreativnosti, ob kateri se celijo rane, pride zaradi impulza po ustvarjanju, ta pa izvira iz poškodb, ki smo jih utrpeli v zgodnjih letih. Dvom, bolečina, travma, negotovost in podobna občutja so tista, ki predstavljajo gorivo za kreativni proces, in prav ta rana ali izguba je tista, ki načne našo pot celjenja, saj želimo popraviti nekaj, kar je v preteklosti šlo narobe. Pisanje uporablja jezik, s katerim želimo popraviti psihične rane.

Za Virginio Woolf je bilo pisanje način grajenja resničnosti in preoblikovanja sebe, saj je skozi pisanje odkrila globje vzorce, ki so se ji v življenju ponavljali in ki so se skrivali v drugačni preobleki. To ji je pomagalo, da je spremenila pogled – kaotičen svet je počasi dobival obliko urejenega sveta, ki je sicer potreben spremembe. “Šele ko damo vse v besede, se nam svet sestavi v svoji celoti,” je dejala. “Ta celota pomeni, da je dogodek izgubil svojo moč, s katero bi me lahko prizadel; radosti me (morda ker s tem odvzamem stran bolečino), da lahko potem ločene dele sestavim nazaj skupaj. Iz tega sem izpeljala filozofijo, da smo mi, človeška bitja, vsi povezani; da je cel svet umetnina; da smo mi del te umetnine.”

Terapevtski proces pisanja izgleda nekako tako: nekoč smo doživeli šok ali travmo, ki nas je zaznamovala. S tem ko ta dogodek raziščemo, ga preučimo in spravimo v besede, ga nehamo videti kot nekaj, kar se nam je zgodilo po naključju in se ne da pojasniti, s tem pa začenjamo razumeti red, ki se skriva zadaj. Kadar dogodek izrazimo s pomočjo jezika, ga s tem oropamo moči in nič več nas ne more prizadeti, prav tako nam to lajša bolečino. S tem ko se jezikovno izrazimo in preučimo, kaj se nam je zgodilo, paradoksalno doživimo radosten občutek, včasih celo užitek, saj iz kaosa naredimo red. Na ta način se lahko dokopljemo do celote, povezujoče človeške izkušnje. Razumemo, da nas naša preteklost ne ločuje od ostalih ljudi, ampak ravno nasprotno, ustvarja povezavo z drugimi in svetom.

Skozi pisanje lahko spremenimo svoj odnos do travme, saj pridobimo samozavest s tem, ko občutimo, da so naša življenja koherentna in ne kaotična. Začenjamo se videti v luči, kjer lahko rešujemo probleme, nismo več pod vplivom naših težav, ob tem pa postanemo bolj čuječi, bolj optimistični. Naš proces predelovanja bolečine vidimo kot nekaj, kar lahko dosežemo, mu pridemo do konca, nič več ni vsa teža nekaj, kar moramo pasivno prenašati. Pisanje izpodrine naše občutke brezupa, nemoči in vloge žrtve.

Tudi Henry Miller je opisal pisanje kot nekaj terapevtskega: “Delo, s katerim smo začeli, ker smo v njem iskali zavetišče in pobeg pred grozotami realnosti, avtorju povrne življenje, kjer se ne prilagaja realnosti … ampak ji postane superioren … spozna, da ni bilo življenje, pred katerim je bežal, ampak pred samim sabo … vsa preteklost se postavi na mesto in doseže uravnovešenost, ustvari močno, stabilno ravnovesje, do katerega ne bi nikoli prišli, če ne bi najprej izkusili bolečine in trpljenja … pisanje potegne trpečega iz njegovih obsesij in ga osvobodi, da lahko začuti ritem in gibanje življenja, kateremu se pridruži v velikem univerzalnem toku, kjer imamo vsi svojo bit.” To ne pomeni, da v primeru hujših težav ne obiščemo za to kvalificiranega psihoterapevta – terapevtska nota deluje kot stranski učinek pisanja in ni namenjena samozdravljenju ob večjih psihičnih bremenitvah. Lahko pa predstavlja orodje, s katerim si dodatno pomagamo, ko poskušamo predelati travmatične izkušnje in si olajšati dušo, kadar terapevt ni na voljo za pogovor.