Daniel Klein, ameriški pisatelj, ki je sam trenutno v 82 letu starosti, je v svoji najnovejši knjigi Potovanja z Epikurjem vzel pod drobnogled pojem starosti in ga, namesto da bi se ukvarjal z zdravstvenimi težavami, bolečimi spomini iz preteklosti ali da bi naredil pregled svojega življenja, umestil v kontekst potovanj po sklepih starogrškega misleca Epikurja. Knjiga se loteva vprašanja, kaj starost sploh je in zakaj ji želimo ubežati, če pa je to tudi čas, ko smo odrešeni družbenih del v smislu služenja denarja in pritiskov, kaj s svojim življenjem storiti sedaj. Daniel Klein pravi, da je starost čas za potovanja, tako mentalna kot fizična, če nam je to le dopuščeno.

Epikur je v svojem antičnem času verjel, da je namen filozofije osrečiti človeka, za lepo življenje pa rabimo predvsem mir in odsotnost dveh stvari: strahu in bolečine. Menil je, da je izvor vseh človekovih nervoz v njegovem ukvarjanju s smrtjo na način, kjer jo poskuša zanikati ali pa jo ovija v neizbežno miselnost, da umiranje prinaša grozo in bolečino. Zanj je smrt konec tako duha kot telesa, zato ni nekaj, česar bi se morali bati, saj čeprav je bil prepričan, da bogovi obstajajo, je prav tako verjel, da se ne vmešavajo v človekove zadeve. Njegovi nauki so temeljili na tem, da je ljudi učil, naj se poslužujejo moralnih in etičnih načel ne zato, ker jih bo drugače bog kaznoval ali nagradil, ampak zavoljo samih sebe, saj jim bo krivično obnašanje prineslo krivdo, ki jih bo težila skozi celo življenje. Epikur se ni bal smrti, ker zanj smrt ni bila bolj grozna od niča pred rojstvom.

V knjigi so Epikurjeva razmišljanja vezana predvsem na izpraševanje, kako najbolje preživeti življenje, saj nam je dano le eno, v posmrtno življenje namreč ni verjel. Odgovor se je pri njem skrival v veri, da je najboljše življenje tisto, ki je napolnjeno z ugodjem in trajnim zadovoljstvom: “Nemogoče je živeti pametno in dobro in pravično, ne da bi živel prijetno,” je zapisano kot eno izmed njegovih temeljnih načel.

Njemu in njegovim sledilcem so bili najbolj pri srcu mirni užitki in verjeli so, da je starost vrhunec življenja: “Izberi preprosta zadovoljstva. Niso samo cenejša, staro telo tudi manj obremenjujejo. Ne ženimo se za novimi in novimi nepotrebnimi stvarmi.” Smisel življenja je bil za stare Grke vse prej kot tisto, kar nas danes uči konzumerizem, ki nas zalaga z zmotnimi informacijami, da potrebujemo vedno več in vedno nekaj novega, da zapolnimo praznino, ki zeva v nas, zato je tudi celoten namen knjige na preprost, lahkoten in posrečen način predstaviti ideje, ki razumejo filozofijo kot način podajanja dobrih orodij za razmišljanje o svetu in kako v njem živeti. Poudarja tisto, v kar nas pogosto prepričujejo mimobežni motivacijski citati, s tem da jim v knjigi vdahne kontekst, zgodovinsko ozadje in zgodbo, na podlagi katere lahko besede ne le slišimo, ampak jih tudi lažje ponotranjimo.

Knjiga predaja sporočilo, da je najpomembnejše to, da si sprejet in ljubljen zaradi tega, kakršen si, in ne zaradi statusa, ki si ga dosegel – ta miselnost je bila za Epikurejce vrhunec pravega prijateljstva; vedenje, da ljubiš in si ljubljen, je krepilo človekov notranji jaz ter premagalo občutke osamljenosti in odtujenosti, verjeli so, da lahko le tako ostanemo duševno zdravi.

Poleg antične filozofije pa se pisatelj dotakne tudi bolj modernih filozofskih tokov in na lepem se bralec znajde med odstavki o eksistencializmu in subjektivnemu občutenju časa – v komunizmu se jim ni mudilo, da bi kam prišli, je ena izmed opazk, ki v osredje postavlja vprašanje, ali je obsodba starih ljudi na počasnost vedno slaba?

Čeprav knjiga kot svojo glavno temo obravnava starost, je prav gotovo nekaj, kar ni generacijsko omejeno kot primerno ali zanimivo branje, nasprotno, primerna je za vse ljudi, ki si želijo v roke prijeti zgodbo, kjer prevladuje na enostaven način ubeseden tok misli ter se sprašuje o smislu življenja, življenjskih zankah, dojemanju časa, prostora in ljubezni, ob tem pa išče vzporednice s filozofskimi mislimi vseh časovnih obdobji z namenom, da bi nam v življenje prinesle novo miselnost, ki pomirja, išče zmernost in preprostost, ne podpira lovljenja časa za rep in prelaganje videnja, občutenja življenja na neznan jutri. Namreč ko postanemo stari, nas še vedno ne učijo, da je čas, da se ustavimo in uživamo trdo prigarane plodove, ampak se moramo začeti truditi v obratno smer: da bi ostali za vedno mladi.

Preprostost, mir, ljubezen – prej kot to zaživimo, lažja nam bodo vsa življenjska obdobja. čeprav smo, kot piše v knjigi, v starejših letih bolj primerni za filozofiranje.