Priročnik za popolno družino ali z angleškim naslovom na Netflixu The Guide to the Perfect Family (Le Guide de la famille parfaite, Ricardo Trogi) morda ni presenetljivo dober film v estetskem oziru ali ko pride do igre, zapletov in zahtevnosti konfliktov, je pa ravno zaradi svojega poenostavljanja in preproste upodobitve dogodkov, kjer nič ne ostane neizrečeno, prepuščeno ugibanju ali lastni interpretaciji, odlično orodje za cinematerapijo, saj ponuja neposreden vpogled v razmišljanje različnih družinskih članov in njihovih težav pri videnju drug drugega kot kaj več od naslednikov svojih potencialnih napak ali uspehov.

Martin Dubois (Louis Morissette) in Marie-Soleil Blouin (Catherine Chabot) sta zakonski par, ki vsak s svojo željo po uspehu dušita svoja otroka: Martin vidi v svojih najstniški hčerki iz prejšnjega zakona Rose (Émilie Bierre) odraz svojega uspeha, skuša jo spodbujati, da mora biti vedno zmagovalka in v vsem najboljša, kar na Rose ustvari takšen pritisk, da se začne zatekati h kajenju trave, goljufanju pri testih in samosovražnim mislim, saj čuti, da ne ustreza očetovemu idealu. Na drugi strani se Marie-Soleil ukvarja z njunim mlajšim sinom in mu posveča celo svoje življenje, ob tem pa otrok postaja podaljšek njenega strahu, da bo kaj naredila narobe. Nenehno je živčna zaradi vseh stvari, za katere jo knjige in okolica opozarjajo, da bi lahko šle narobe, povsem pa pozabi na svoje dobro počutje in nervozo nevede prenaša na otroka, ki začne izkazovati agresivne tendence.

Film v najkrajšem možnem času predstavi kar se da objektiven pogled na zmedeno družinsko dinamiko, kjer dobri, ampak ranjeni posamezniki svoje breme prenašajo na otroke, čeprav si jim želijo dati vse in še več, postavljajo jih na prvo mesto ter se prekomerno ukvarjajo z njimi. Vsi liki so srčni ljudje, ki želijo drug drugemu in otroku vse najboljše, ampak niso sposobni videti preko sebe ali nasvetov okolice, ne morejo se nehati primerjati z drugimi in bojijo se, da če jih bo razočaral otrok, bodo v resnici razočarali sami sebe. Otroci pa medtem razvijajo družini in okolici nepojasnjeno destruktivno obnašanje, saj se ne morejo ubraniti pritiskov, ki jih nalagajo nanje.

Film se dotakne tudi primerjav v vzgoji s prejšnjimi generacijami, kjer je bilo deležnega veliko več fizičnega nasilja in zapostavljanja otrok, s tem da uspe režiserju zgodbe lepo umestiti v kontekst, da ena ne izpodbija pomembnosti izkušnje druge, ob tem pa vseskozi z živimi barvami in prijetno, veselo glasbo, izbiro igralcev ne preveč strogega videza ter na trenutke smešnimi dialogi ohranja lahkotno distanco, ki prepreči, da bi nas film preveč potrl na čustveni ravni in raje nudi vpogled na racionalnem nivoju.