Recenzije, S, Samskost, Seznam

Teorija čudnosti (2021)

Ada Sabova je mlada naveličana raziskovalka z Inštituta za interdisciplinarne študije človeka, kar se kot “poklicna deformacija” (ali pa odraz delovanja mnogih družboslovnih intelektualcev) razkriva na vsakem vogalu njenega dojemanja sveta: okolico opazuje z zanimanjem ter jo hitro začne analizirati in povezovati z različnimi koncepti, kar je sama poimenovala teorija čudnosti. Povsod išče vzorčno-posledično povezavo, kaosu želi vdahniti red, ki se skriva v ozadju, vendar pa se v to ozadje ne želi poglabljati, dovolj ji je, če se ga samo navidezno dotakne s svojim prodornim intelektom.

V svoj doživljajski svet, ki razkriva tako njen miselni tok kot tudi oriše, kako sama dojema sebe in svoje življenje, nas vrže že s prvim odstavkom prvega poglavja. Zgodba se odpre z njenim oziranjem po starih stavbah, mimo katerih se vsak dan sprehodi do službe; njene misli ošvrknejo idejo, da črna barva fasade pri tleh priča o koncentraciji strupov, ob tem pa še navrže, da so trgovine okoli prazne ali pa se v njih dogajajo sumljive dejavnosti, nikjer ni koščka zelenice in pravzaprav tam ne obstaja nič, razen svinjarije. In Inštituta za interdisciplinarne študije človeka. Poročanje o svoji poti v službo nadaljuje s semaforjem, kjer se prižge zelena luč, nič dlje ne gre z razlago o strupih in svinjariji, temi, ki jo je sama načela, ampak se njena pozornost hipoma preusmeri na nekaj lahkotnejšega, trivialnejšega, s čimer nenehno in skrbno ohranja svojo potrebo po oplazenju vode, v katero nikoli ne skoči in ne začuti njene globine.

Zgodba je brez zapleta, brez konflikta, ki potrebuje razrešitev, saj je konflikt navzoč v njej in se kaže v obliki prikritega samosovraštva, ki ga sama pri sebi sicer priznava, ampak na brezčuten, odtujen način. Ne posveča mu preveč pozornosti, služi le kot naznanilo, da se problema zaveda, ampak o njem raje ne bi razmišljala, čeprav se v resnici celo njeno življenje vrti ravno okoli tega. Je žalostna in nesrečna, njen slog pisanja pa je hladen, skozi humor se od problemov oddaljuje in ustvarja cinično distanco, da se je opaženo in premleto dogajanje ne bi dotaknilo na čustveni ravni, ki bi lahko odprla njene rane iz otroštva. “Kaj vse bi lahko v življenju že dosegla, če se ne bi ves čas ubadala s svojim videzom in moškimi. Tokratnih pet minut samosovraštva sem zaključila s tem, da sem se oblekla in naličila,” zapiše nekje med vrsticami o nekem drugem premišljevanju o drugem dogodku.

Ada je dobra opazovalka, inteligentna ženska, ki večkrat naslovi problem vzgoje deklic in kako to oblikuje njihovo življenje, saj se zaveda, da čeprav so jo vzgojili v pridno punčko, ki mora vedno ugajati vsem, da jo bodo imeli ljudje radi, je to ne bo daleč pripeljalo. Tako kot nobena ženska, pri kateri so dosegli, da se nenehno ocenjuje skozi oči drugih in jim mora ugajati, ne bo dobila drugega kot tretjino nižjo plačo od moških. Tudi njene prijateljice so izjemno pametne ženske, ki imajo težave s svojo samopodobo, vedno v iskanju mesta, kjer bi pripadale in se počutile celovito, ampak ga ne morejo najti. Preveva jih nemir, ob tem pa kdaj navržejo kakšen kliše, ki v knjigi izpade učinkovito, saj moramo ljudje določene stvari slišati znova in znova in znova, da se nam vsaj približno vtrejo v podzavest.

Ana je predstavnica izgubljene, zamorjene ženske, ki ima težave z intimo, vedno si izbira neprimerne moške in z nobenim ne more ostati dlje časa, se pa namesto za razreševanje težav in soočanje s preteklostjo, da bi lahko naredila prostor vsemu tistemu, kar ji manjka, raje vsakič odloči za beg pred težavami. Ko se dotakne bolečih spominov, ki jih včasih opiše v prvi osebi kot lastno izpoved, drugič pa se raje od njih distancira v obliki premlevanja širše družbene slike, rada ponudi svojo hitro analizo dogodkov, nato pa takoj preide na druge, mimobežne stvari in začne premišljevati denimo o kosilu. Racionalno si odlično razlaga določene vzorce in človeško delovanje, vendar nikoli ne stopi dlje, do čustvene globine, do soočenja s svojim samosovraštvom, do namena, da bi se kaj spremenilo. Opazuje, analizira, zaznava, gre dalje.

“Že večkrat sem pomislila, da sem bila najhujše obravnave deležna prav v otroštvu. To je bilo edino obdobje v mojem življenju, ko so si ljudje upali nadme dvigniti roko, povzdigniti glas, me zmerjati in kaznovati. Poveličevani čas brezskrbnosti je bil v resnici čas največjega buzeriranja in šikan. Tako od odraslih kot od otrok. Za svoje življenje sem se naposled bala prav v otroštvu.”

Z mamo imata zapleten odnos, z bratom še bolj, bega pa jo predvsem odsotnost očeta, ki ji kot otroku ni znal izraziti ljubezni, ni znal kazati čustev. Njen dedek je pil, da bi (po njenem mnenju) utapljal krivdo za to, da ni stopil v bran svoji ženi, ampak je dovolil, da so jo izgnali, svojo drugo ženo naj bi tepel. Nenehno preučuje vlogo starševstva, razliko v času in prostoru, spremembe, ki so se pojavile med generacijami, vrednote, ki so se spremenile z novim družbenim redom, vse to pa zavije v lahkotno pripoved, ki bralcu prej kot solze v očeh izzove hipen nasmešek, ker ji ob pravem trenutku uspe povedati nekaj smešnega, nekaj, kar težo bolečine in nepravice zakrije, jih preusmeri na naključno ironično misel. Ana je polna idej, posebnih zmožnosti razpletanja teorij čudnosti in smotrne analize dogodkov, je pa tudi žalosten lik, ki preveč razmišlja in si premalo pusti čutiti.

Zame je idealen moški tisti, ki ne obstaja. Najraje bi se zjokala.

Teorija čudnosti mlade češke pisateljice Pavle Horákove, ki je v prevodu Anjuše Belehar izšla pri založbi Sanje in obnorela kritike, tako predstavlja edinstven vpogled v glavo junakinje Ane, ki zagotovo predstavlja odraz (pre)mnogih žensk, njihovega razmišljanja, čutenja, doživljanja sveta in samih sebe, saj – kot zanalizira tudi sama – so bile generacijsko v tak način delovanja vzgojene.