To noč sem jo videl, roman Draga Jančarja, ki je bil prvič izdan leta 2010, je prejel tri kresnike in velja za najboljši roman desetletja. Zgodba je razdeljena na pet delov: pet različnih pripovedovalcev se s svojega zornega kota spominja Veronike Zarnik, ženske, ki je med vojno izginila in o njej ni bilo več sledi.

Veronikina odsotnost se čuti kot stalna prisotnost: sredi noči se njena podoba prikaže pred očmi bivšemu ljubimcu, razjeda neutolažljivost njene čakajoče mame, kot siv oblak bdi nad glavo bivšega nemškega zdravnika, še vedno se čuti jeza hišne pomočnice in potlačena čustva partizana skušajo pregnati duhove. Vsak pripovedovalec doda svoj kos sestavljanke k zgodbi o izginuli ženski, vsak pa se tudi razgovori o svojem življenju in doživljanju vojne, ki je zaznamovala njihovo preteklost in tudi sedanjost.

Skrivnost vzbujajoče vprašanje, ali je Veronika s svojim možem res sodelovala z okupatorji in sta zato doživela napad na svoji Podgorski graščini leta 1944, ni bistvenega pomena, saj je pisatelj s pomočjo izmenjavanja dolgih, poetičnih stavkov in kratkih, odrezanih misli ustvaril atmosfero, ki se osredotoča na bolečino izgube in preganjanje preteklih, nejasnih vojnih dogodkov. Znašli so se v boju med ideologijami, ki niso bile njihove, ampak so jih posrkale vase kot nedolžne ljudi, željne zgolj preživetja, v vsakemu pa so bila pomešana drugačna čustva do te radožive, življenja polne, neobičajne Veronike.

“Od osebe, ki je dolgo ne vidiš, najprej izgine glas, zvok, njegova barva in moč,” je zapisano na prvi strani romana. Čeprav se stavek nanaša na določeno osebo, se lahko v resnici nanaša na vse izgubljene ljudi: tiste mrtve in tiste žive, s katerimi so bili pretrgani vsi stiki, saj postanejo medsebojni odnosi v turbulentnem, nasilja polnem ali že zgolj zelo stresnem obdobju komplicirani in težavni, iz nas privrejo prej nepoznani odzivi ali obrambni mehanizmi in vezi se pretrgajo.

Zasanjani stavki spominov prelevijo premi govor v notranji monolog, ki ga spremljajo močna čustva do preteklih dogodkov, pa naj si gre za histerično hlastanje po lepih trenutkih ali melanholičen, distanciran pogled na izgubljeno ljubezen. Nekaterim pripovedovalcem je ljubši čas, ki ga več ni, hranijo se na spominih in iz njih srkajo toploto, da se lahko prebijejo čez dan; drugi želijo pozabiti vso preteklost, jo zbrisati iz spomina, da sploh lahko živijo.

Preteklost jih vse lovi, izguba je prehuda, in dejanja, ki jih niso želeli storiti, pa so jih bili primorani, še na stara leta tolčejo po njihovi notranjosti, jih razjedajo, ostajajo tam – nerazrešena, brez možnosti odrešitve. Vsak se s to travmo spopada sam, na svoj način, tako kot pač zmore.