Od nekdaj so me fascinirale zgodbe, saj so imele in še vedno imajo nad mano magično moč, s katero me lahko pomirijo, vznemirijo ali mi omogočajo pot do sanjskega sveta, kjer je možno prav vse. Najboljše pri tem je, da se lahko veliko te fantazije na dnevni bazi pretvarja v resničnost, medtem ko nas hkrati vleče iz krempljev včasih precej neprijetnega, tesnobnega ali žalostnega vsakdana. Nudijo uteho in možnost novih spoznanj, prečkajo mejo omejenosti in ustvarjajo most do lepših, tujih in lastnih svetov.

Moje zadnje srečanje z neverjetnim dobrodejnim učinkom, ki ga imajo zgodbe na moje telo in psiho, je bilo ob nedavni selitvi v novo stanovanje. Uredila sem si ga po svojih vizijah domačnosti, pa vendar me je prve tedne zajemala rahla tesnoba, ki je sicer nekaj najbolj normalnega ob menjavi prostora in iskanju nove ustaljenosti, vendar nisem več vedela, kako ublažiti nemir, dokler se ne navadim na novo bivališče in ga lahko počasi okličem za svoj dom. Prižgala sem serijo Midve z mamo in v trenutku so se barve stanovanja zamenjale: namesto sterilne beline, ki človeka odvrača od svoje biti, so se predmeti v sobi osvetlili s toplo lučjo, ki je razbijala hlad tujega, vame pa se je prikradla tista domačnost, ki sem jo občutila, ko me je požirala zgodba serije med prebolevanjem mononukleoze v gimnaziji ter katere smešni dialogi in utrinki nežnosti so me mirili med negotovim obdobjem prehoda na faks; ta ista serija se je predvajala v ozadju med mojim bivanjem na Češkem, kjer sem zaključevala magisterij in me je s svojo domačno podobo branila pred socialističnimi zidovi starega študentskega doma, ki so mi dajali vedeti, da sem tam le začasna tujka, ne prebivalka. Epizode, videne že najmanj trikrat, so tudi zdaj dosegle čudežno transformacijo moje tesnobe v pomirjenost. In za to bom zgodbam vedno hvaležna.

Če je to primer tega, kako lahko določena serija deluje pomirjujoče in prostoru vdahne zrak familiarnosti, imajo zgodbe, ne glede na svoj medij oziroma formo, preko katere se pretakajo v nam smiselne podobe, tudi druge zmožnosti vplivanja na naše psihično počutje: zgodbe so naše prijateljice, ki nas lahko držijo za roko, kadar nam je hudo, z liki se lahko povežemo kot z nekom, ki nas najbolje razume, pripovedovanja o tujih izkustvih pa nam omogočajo vpogled tako širše v svet kot tudi v svoje okolje in nenazadnje v nas same. V časih najhujše depresije, ko niti vedela še nisem, kaj depresija pravzaprav pomeni, je moje občutke hude bolečine in osamljenosti preganjala knjiga Narod Prozaka, avtobiografija Elizabeth Wurtzel, ki se je v podobnih letih kot jaz prebijala čez podobne misli, občutke in tegobe vsakdana. Zdelo se mi je, da sem končno našla nekoga, ki občuti enako, ki misli enako, ki me lahko razume, kot jaz razumem njo – njen (sicer verjetno po nasvetih založnika) optimističen konec pa je tudi v meni zbujal upanje, da bo še vse v redu.

Stik z literaturo, filmi, glasbo, poezijo, dramo ali z drugimi umetnostnimi izrazi nam lahko omogoči samospoznanje in večje razumevanje sveta. Ob njihovih zgodbah spoznamo, da so naši problem hkrati univerzalni in unikatni. Postavijo nas pred dejstvo, da smo v resnici povezani še z veliko drugimi ljudmi in kulturami, kar nam predstavlja tolažbo in nam legitimira lastna čustva in misli. Branje ali poslušanje zgodb razkriva našo prvinsko človeško potrebo po odkrivanju resnice, razumevanju in iskanju razlage za boleče izkušnje.

Med samim procesom branja/gledanja gre bralec, gledalec ali poslušalec skozi tri stopnje: identifikacija z likom in dogodki v zgodbi; katarza, kjer se bralec čustveno vplete v zgodbo in lahko sprosti svoja potlačena čustva pod varnimi pogoji; in vpogled, ki je posledica katarzične izkušnje, kjer se začne bralec zavedati svojih problemov in potencialno vidi rešitve zanje. Kadar ljudje berejo zgodbo, poslušajo pesem ali gledajo film, v katerem protagonisti pokažejo svoje šibke točke, ranljivost in moč, se identificirajo tako z njihovimi izkušnjami, bolečino in trpljenjem, kot tudi z njihovo srečo.

Posledice samorefleksije, ki pri tem nastane, so lahko kratkoročne ali dolgoročne narave, odvisno je od posameznikove volje do investicije v spremembe. Pri nekaterih je pomembnejši občutek katarze in olajšanja, pri drugih pa vpliva na odločitve in spremembo življenjskega sloga. Vsekakor nas ogled filma ali ena prebrana knjiga ne bosta spremenila – zgodbe lahko omogočijo le uvid v določeno situacijo, nam ponudijo odvod za nabrana čustva, nas pomirijo in varujejo pred zunanjim svetom, nudijo pobeg v lepše ali drugačne kraje, stran od strahu ali nelagodja našega sveta.

Da bi lažje našli svojo zgodbo, ki jo v tistem trenutku potrebujete, sem pripravila seznam zgodb glede na tematike, ki opredeljujejo pogoste težavne življenjske preizkušnje, redno bom tudi objavljala recenzije knjig, filmov ali dram, ki bi lahko komu prišle nasproti zaradi svojih estetskih ali vsebinskih komponent. Ni vsaka zgodba za vsakogar, saj sta identifikacija in katarza zelo individualna procesa, upam pa, da vam bo v najslabšem primeru ogled predlagane zgodbe dal vsaj prijetno preživet večer v družbi kakovostne literature ali filma. Preostali članki so namenjeni tako strokovnjakom, ki se želijo pobližje seznaniti s to tematiko, kot tudi bralcem, ki želijo razumeti, kaj vse lahko z zgodbo pridobijo in kakšen je pri tem naš psihološki proces.

Dobrodošli na strani in upam, da odkrijete ime svoje zgodbe.

Patricija