Protagonist avtobiografskega romana v izmišljenih zgodbah, kot je svoje delo opisal Miha Mazzini, v uvodu kot odrasla oseba spretno načne tematiko spominov iz otroštva in prefinjeno zbuja bralčevo radovednost s kapljanjem grotesknih podob iz sanj, ki se mešajo z utrinki o idejni zasnovi romana. Prvoosebni fragmentirani opisi pisateljevega doživljanja dogajanja znotraj in zunaj sebe, ki skačejo iz sedanjosti v preteklost, iz terapevtove pisarne v temačno oddaljeno klet, iz osebnih starih duhov v lucidna premišljevanja o svetu, ustvarjajo zmedeno, mukotrpno, obenem pa tudi izjemno privlačno in dovršeno pripoved moškega, ki ga potlačena bolečina in nepredelani spomini trpinčijo na fizični in psihični ravni.

Plošča pa se že v prvi petini romana obrne. Pripovedovalec ni nič več prvoosebni; oddalji se in zavzame perspektivo tretje osebe, ki spremlja otroka v prvih petih letih življenja. Avtor stopi v vlogo opazovalca, kot da bi se od novega protagonista – dečka, ki predstavlja njegovo otroštvo -, želel distancirati, ga zamrzniti v času, ker bi bilo podoživljanje dogodkov v prvi osebi, brez varnostne mreže fiktivne narativne upodobitve, preveč boleče. Nič več ni ta deček on sam, ampak njegov spremljevalec, s tem pa se tok pripovedi umiri, panično preklapljanje možganov iz ene misli v drugo nadomestijo vtisi, slike, občutki, ki jih petletni deček še ne zna kontekstualno umestiti in razumeti, lahko sem ji le predaja.

“Ljudje dostikrat gledamo na svojo mladost, kot bi se zgodila nekomu drugemu, kot bi bila prva stopnja metamorfoze, ki ji sledita še odraslost in starost,” je zapisano v uvodnem delu knjige.

Oddaljenost, ki jo avtor ustvari, pa po drugi strani na novo ustvarja bližino, saj zgodba s preciznimi metaforami, ki prenesejo doživljanje dečka na novo raven, omogoča bralcu lažji dostop do videnja njegovih spominov, ki so večinoma ustvarjeni v hladni, s strahom in bolečino napolnjeni atmosferi njegovega doma. Mazzini je dobro izurjen v tem, da z malo besedami pove veliko. Jedrnato podoživljanje dogajanja, misli in občutkov je dovolj, da bralca zadane krivica, ki se dečku godi, s polno močjo in v njem predrami vso potrebno domišljijo za izris zgodbe skozi lastne čute: vidi, čuti in sliši lahko dečkovo tiho trpljenje, grozo babičinega verskega fanatizma, strah pred maminimi izbruhi jeze, pa obup, zlorabo, otopelost, nejevero, upor, sram, krivdo in še marsikaj.

Vendar pa zgodba ne ostane na avtobiografski ravni, kjer bi bilo zanimanje uprto v same dogodke, ki so se mu pripetili tekom odraščanja; avtor se raje osredotoči na posledice, ki jih tovrstno škodljivo ravnanje pušča na otroku, z dodelanim slogom pa tako odlično zajame spomine zgodnjih let, da lahko pogled skozi oči otroka v bralcu sproži lastno aktivacijo spominov. Ni nujno, da je naša situacija podobna opisanemu dogajanju – dovolj je manjša podobnost v doživljanju, občutenju, ponotranjenju glasov in slik iz preteklosti, in že smo tam, majhni otroci, ki občutijo protagonistovo nerazumevanje okolja, tesnobo in žalost ter z njim sočustvujejo, s tem pa lahko pride do sočustvovanja s seboj.

In v tem je največji čar romana. Ne gre se zgolj o pisatelju, ki je želel izpisati svojo preteklost, jo “spraviti iz sistema” – to je zgodba o mnogih, premnogih ljudeh, ki so v zgodnjem otroštvu doživeli zlorabo, nasilje, trpinčenje ter pomanjkanje varnosti in ljubezni. Je tudi navdih za vse tiste, ki se sprašujejo, ali je spomine bolje zatreti ter se s pomočjo potlačitve prebiti skozi življenje, ali pa se je vredno podati na bolečo pot vrtanja v lastno rano, da bi jo lahko očistili in nekako zašili nazaj.

Ali kot zapiše avtor v knjigi: “Razumem pisatelje, ki se raje zapijejo in zadrogirajo, kot da bi se lotili poštenega vrtanja v same sebe; vrtanje boli in nikoli ne veš, kaj boš našel. Nafta je črna in smrdljiva in veliko predelave je potrebno, preden postane udobna. Najlažje je odnehati po površinskih kopih, sploh, če so že ti finančno zelo uspešni. Ta skušnjava me žal ni doletela.”