Mednarodno uveljavljena pisateljica, scenaristka, režiserka in novinarka je v svoji zadnji knjigi, resnični pripovedi Ne želi si lahke poti, ki je izšla lansko leto pri založbi Goga, za bralce odstrla svojo izkušnjo s pojavom epidemije. Pisateljica se je v času izbruha korone nahajala v ajurvedskem centru v Indiji in opazovala, kako je novica o bolezni sprva po tiho, nato pa sunkovito vplivala na življenja tamkajšnjih prebivalcev in ljudi v ajurvedskem centru. Pogovarjali sva se, kako je knjiga nastajala, kakšno vlogo igrata zanjo meditacija in joga, kaj ji pomeni pisanje in kako poteka identifikacija z lastnim ustvarjanjem.

Iz kje je izvirala potreba po pisanju o dogodkih v ajurvedskem centru v Indiji?

V bistvu je šlo za splet okoliščin in dejstvo, da se je realnost nenadoma obrnila v drugo, nepričakovano in nevarno smer. Ko sem šla na skrajni jug Indije, v Keralo, ker me je bolel hrbet, si nisem predstavljala, da se bo tam zgodilo kaj dramatičnega in da bi lahko o tem napisala zgodbo. Oziroma da mi bo sama realnost ponudila to zgodbo in da jo bo treba le zapisati. Ko sem se vrnila iz svojega ajurvedskega centra sredi tropskega gozda dva tedna pred načrtovanim odhodom, ker se je začel v Kerali širiti virus, sem se prav tako nenačrtovano znašla v svojem kraškem domu, kjer je bil lockdown bolj mil kot v Parizu, če temu sploh lahko rečem tako: sredi narave pač nisi zaprt. Odprla sem računalnik in začela pisati. Lepo po vrsti kot so hiše v Trsti. Edina intervencija od zunaj so bile uganke oziroma citati, ki mi jih je pošiljal eden izmed mojih prijateljev, ko sem bila še v Indiji in sem mu potem rekla, naj nadaljuje, ker mi pridejo zelo prav. Knjige se na nek način zmeraj zgodijo same, kot da v prvi vrsti odločijo one in šele potem jaz. Te stvari, od kje navdih in kako, so dokaj misteriozne, vsaj zame.

Bi lahko rekli, da pisanje na vas deluje meditativno? Oziroma kaj občutite med pisanjem, ko prelivate svoje življenje na papir?

Ne bi rekla tako. Pisanje je delo, disciplina in predvsem postopek. Proces. Kot tok reke, ki te odnese in pelje naprej. Včasih se ustavi in ne gre nikamor več, zasujejo te dvomi, kar se meni redno dogaja. Meditiram zjutraj, pred pisanjem, in se mi vmes kdaj kaj posveti. Kakšna rešitev, ideja…

Ste med samim pisanjem morda dobili drugačen uvid v situacijo, očiščenje določenih čustev, ki so ostajala z vami?

Seveda. Literatura pomaga odpreti oči ter začutiti stvari globlje in močneje. In iti k bistvenemu. Najti povezave, skrite pomene, simbole …

Koliko časa je trajalo nastajanje knjige? Kaj ste občutili, ko ste s pisanjem knjige zaključili?

Ta knjiga, ki torej ni fikcija, ampak prvoosebna pripoved, se je napisala zelo hitro, v nekaj tednih. Ko sem prišla do konca, se mi je zdelo, kot da sem sklenila krog. Še posebej ker se je vse res dogajalo tako, kot je zapisano. Isti šofer, ki me je prišel iskat na letališče, me je tri tedne kasneje po isti poti pripeljal na isto letališče. Le da se je vmes zgodil virus in sva imela oba na obrazu masko.

Menite, da lahko Zahodnjaki ob našem tempu življenja s pomočjo meditacije in joge pridemo do pravega miru?

Ne vem. Lahko govorim samo zase. Z jogo se ukvarjam že tako rekoč celo življenje. Joga je pot. Ko enkrat stopiš nanjo, te pelje naprej, te spremlja, raste s tabo … Joga kot povezava med duhom in telesom, kot odkrivanje svetega v sebi. Všeč mi je, ker je v slovenščini v besedi »sveto« svet. Kot je v naključju ključ.

Vam joga na kakršen koli način pomaga pri pisanju?

Pomaga mi, da me ne boli hrbet oziroma da me boli manj. Da sem gibčna in da lahko bolje plešem tango.

Na začetku knjige pišete o razočaranjih nad zavrnitvijo vašega dela s strani založnika. Zakaj vam je bila ravno ta neobjavljena knjiga tako pomembna?

To je bilo pa nekaj zelo travmatičnega zame. Ker je moj urednik hotel, da nekaj spremenim, da odstranim eno izmed oseb, ki je bila zame bistvena. In ker se jaz s tem nisem strinjala, so mi knjigo zavrnili. Poleg tega je roman dokaj drzno zastavljen, ker se vse dogaja med dvema bivšima zakoncema v avtu. A naj bo tako ali drugače, zavrnjena knjiga je kot mrtvorojeni otrok. No, zdaj, po nekaj letih, gledam na to manj patetično.

Zapišete, da se identificirate s sadovi vašega pisateljevanja, ob neuspehu ste zapadli v globine obupa in nemoči. Freud je rekel, da za ljudi obstajata dva glavna stebra, ki mu osmišljata življenje: delo in ljubezen. Vam pisanje osmišlja življenje in narekuje vašo vrednost?

Identificirati se s sadovi svojega dela je druga beseda za uspeh. In uspeh je nekaj zelo relativnega. Težko oziroma nemogoče je biti do tega indiferenten, torej se ne identificirati s sadovi svojega dela. Reči, da mi je vseeno, ali bo bralcem moja knjiga všeč, ali bo našla odmev v njih, se prodajala … Literatura mi vsekakor osmišlja življenje. Že v tem, da me vse zanima, da rada opazujem ljudi, postavljam vprašanja … Da opazujem, kaj naredimo iz sebe, kako preživimo to svoje življenje … In kam gre ta svet. Zanima me tudi politika. Mislim, da se danes enostavno moramo zanimati za to, kdo in v čigavem imenu bo odločal za nas.

Katera vaša knjiga vam je najljubša?

Težko vprašanje, ker so vse dokaj različne. Moreno ima posebno mesto, ker je to prva knjiga, ki sem jo napisala v francoščini in za katero sem dobila nagrado francoske akademije. Prevedena je bila v več jezikov in z njo sem začela s svojim sistemom dvojnega pisanja, v francoščini in slovenščini. Rada imam tudi roman o tangu Coco Dias ali Zlata vrata, ker je humoren in hudomušen, no, vsaj meni se zdi. In moje novele oziroma Nove definicje ljubezni. Ker je bil to poseben izziv zame. Novela je najbolj zahteven in virtuozen literarni žanr, ker si ne sme privoščiti nobene napake. Kar je velik izziv za pisatelja. Vsaj zame je bilo tako.

Fotografija: Osebni arhiv