Očetov sinko je eksistencialna pripoved o ciničnem, zafrustriranem, negotovem in prestrašenem milenijcu, ki nudi izjemen vpogled v realnost vsakdana današnjih mladih odraslih, živečih v postsocialistični državi.

Protagonist zase pravi, da si ne mara lagati. Ne počne vsega, kar je popularno: ne sije v svojem potencialu, služba ga ne izpolnjuje in ni poln pozitivne energije. Nasprotno. Je pa sila inteligenten in reflektiven človek, ki dnevno srka vase notranje doživljanje in konflikte svojih prijateljev na eni strani ter delovanje širšega družbenega ustroja na drugi strani. Kot že sam naslov napove, je njegov največji notranji konflikt povezan z očetom. Očeta sovraži, ker ni sina nikoli sprejemal takšnega, kot je – avtiran homoseksualec, ki hodi na otvoritve razstav in piše poezijo. Predvsem pa ga muči spoznanje, da sta ga vzgojila dva prestrašena otroka: v mami je prepoznal čustveno manipulacijo, s katero ga je mučila, dokler je bila še živa, očeta pa je spregledal kot odsotnega strahopetca, ki ga ni mogel zaščititi. Razžira ga samoprezir, ki se odraža tudi kot velik prezir do družbe, kar je verjetno značilnost mnogo mladih, ki so odraščali med neoliberalno ideologijo, ki pravi, da lahko postanemo, kdorkoli hočemo, in čustveno nedoraslostjo svojih staršev, ki z nami nikoli niso bili zares zadovoljni.

Kamorkoli pogleda, v svoji okolici prepoznava vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne glede na to, kako izobraženi, uspešni ali družbeno všečni smo. Krutost realnosti, ki sta jo milenijcem prinesla nova sistemska ureditev in kasneje recesija, ni po količini frustracij in družinski shemi nič kaj drugačna od preteklosti. Nezadovoljstvo, bežanje pred samim sabo, izgorelost na delovnem mestu, strah pred bližino, prisilno zatekanje v new age šarlatanstvo in popularno psihologijo – vse svoje stiske nova generacija staršev ponovno prenaša na svoje otroke. Nič bolj dorasli nismo, nič boljše razloge za rojevanje otrok nimamo, nič svobodnejši nismo. Družbena izdaja se skozi protagonistove oči kaže preko kapitalističnega sistema, ki ohranja družbeno hierarhijo, kjer podedovani denar in nepotizem dajejo premoč tistim, ki so se v ekonomsko ali kulturno premoženje rodili.

Grob jezik, pogovorne besede v premem govoru in narativni lok, pospremljen z eksplicitnim podajanjem protagonistovega mnenja in misli, dajejo občutek, kot da beremo dnevnik, ki je v svojih opisih vsakdana resničen do zadnje potankosti. Medtem ko njegovi prijatelji poskušajo slediti družbeno zapovedanim smernicam in se poročajo, rojevajo otroke in dobivajo službe v tujini, protagonist ostaja doma in razume, kako zlagana in težka so njihova življenja, pa vendar je zato sam še bolj nesrečen. Skriva se v samopomilovanju, pesimizmu, občutljivi samopodobi, nejeveri vase, strahu pred intimo in tako ostaja na mestu, osamljen, nezmožen premika v katero koli drugo smer, ki ne vodi v gnus do sebe in panične napade.

Želi si ljubezni, ampak hkrati ga ideja o bližnjem odnosu tako straši, da se raje zateka v kritiziranje vsega okoli sebe in beg. Prepričanje, da se je rodil v nesrečno življenje zaradi svojih staršev tako zaradi njunega finančnega kot psihičnega stanja, pa je delno uporabljeno tudi za izgovor, ker ga je preveč strah spremembe in poskusa tega, kar tako sovraži – samouresničitve.