Šok je prva faza žalovanja, ki doleti pisateljico Chiamando Ngozi Adichie, ko izve za očetovo smrt. Tla se ji zrušijo pod nogami, hčerka se je ustraši, ko tuleča tolče po tleh ob nenadni izgubi ljubljenega starša. Sledi zanikanje. “Ne povej nikomur, ker če povemo drugim, bo postalo resnično,” so njene besede.

Zapiski o žalovanju so kratka, ampak z močnimi čustvi in surovo iskrenostjo doživljanja nabita izpoved osebe, ki se je znašla v prvih fazah žalovanja in ima še dolgo pot do sprejemanja situacije. Izčiščen jezik v Nigeriji odraščajoče in sedaj v Ameriki živeče ženske, ki je postala eden najpomembnejših glasov afriške in svetovne literature, poskrbi, da lahko knjigo preberemo v eni sapi, ob tem pa ne dopušča nobene distance in nas zasuje s svojimi srce parajočimi spomini na očeta.

“Žalost je kruta učiteljica. Ob njej se naučiš, kako robato in polno jeze je lahko žalovanje. Naučiš se, kako plehek občutek lahko pusti izrečeno sožalje. Naučiš se, koliko je žalost povezana z jezikom, s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem besed.”

Jeza, žalost in bolečina se ji odražajo tudi na telesu: opisuje grenkobo jezika, težo na prsih, občutek razkroja znotraj telesa, ki je ne zapustijo nekaj tednov. Sestavni del njenega žalovanja je smeh, ki se pojavi ob spominih na zabavne pripetljaje in očetove smešne komentarje, vendar se tudi smeh hitro prelevi nazaj v jok in stisko. Občutek krivde ji začne razžirati dušo, podaja se v razmišljanja, kaj vse bi lahko storila drugače, kako bi lahko situacijo preprečila, čeprav so bili v resnici vsi v okolici nemočni in niso mogli vplivati na prihajajočo smrt.

Zavedanje, da je šlo za starejšo osebo, ji prav nič ne pomaga: “Leta nimajo nobene vloge pri žalovanju; ni pomembno, koliko je bil star, temveč koliko je bil ljubljen.” Njen bes se razleže nad ljudi, ki prihajajo izrekati sožalje in želijo v pomoč ponuditi floskule, ob katerih se počuti še slabše, zato se zapre vase, išče samoto, odmaknjenost od drugih ljudi, da bi se lažje soočila s svojo stisko.

In tako se spominja. Spominja se delčkov iz svojega otroštva, predvsem pa očetovega pripovedovanja o svojem življenju in njegove mirne, pokončne drže. Spominja se njegove dobrote, jasno postavljenih vrednot, in seveda neizmerne ljubezni, ki jo je čutila do njega. Vse preliva na papir, gnev je našel pot iz nje preko pisanja. Brez dlake na jeziku se je odločila soočiti in izpovedati o tragediji, ki je doletela njo in njeno družino, in to v času epidemije, ko so letališča zaprta, dostop iz Amerike na pogreb v Afriki pa začasno onemogočen.

Zapiski o žalovanju, ki so izšli pri Beletrini v okviru literarnega festivala Fabula, dodajajo pravo bogastvo naboru literature, ki se ukvarja s smrtjo in prebolevanjem izgube. Zaradi svoje kratke, avtobiografske in avtentične narave pa lahko služi kot odlična opora vsakemu, ki se je znašel v prvih fazah žalovanja.