Japonska pisateljica Meiko Kawakami se v svojem najnovejšem romanu na nežen, melanholičen način loti tematike sodobne ženske ter njenega doživljanja lastnega in tujega telesa, prijateljstva, materinstva in odraščanja. Čeprav gre za opisovanje vsakdana in notranjega doživljanja ženske v državi, ki nam je tako kulturno kot lokacijsko precej oddaljena, pa samo izkustvo »biti ženska« ni bistveno drugačno od bolj zahodnega doživljanja »drugega spola«.

Največja kulturna razlika se pozna v odnosu do ljubezni in partnerske zveze: Medtem ko je veliko žensk na Zahodu še vedno vsaj na čustveni ravni podvrženih (privzgojeni) ideologiji, da za izpopolnitev potrebujejo prisotnost partnerja, se protagonistka s svojo aseksualnostjo ne obremenjuje z vidika, kaj bo na njeno samskost porekla družba, temveč jo mučijo ovire, ki se na poti do otroka postavljajo samski ženski.

Tradicionalni japonski pogled na romantično ljubezen je že v osnovi drugačen: če mi verjamemo, da ljubezen osvobaja, Japonci smatrajo ljubezen kot bolezen, norost, ki te pokvari. Protagonistka tako iz daljave opisuje svoj pogled na razmerja, ljubezen in zakon, ki v njenem pogledu žensko skoraj vedno zasužnji in uniči, ob tem pa predeluje frustracije in negotovosti, ki jih poseduje prav vsak lik, ki v njeno zgodbo vstopa.

Zaradi težkega otroštva, revščine in nezadovoljstva, ki jo obdaja z vseh strani, se ob vprašanju, kako bi lahko spoznala svojega otroka in postala mati samohranilka, sprašuje tudi o pomenu rojstev. Je rojstvo otroka vselej sebično dejanje? Ga že s tem, ko rodimo, obsodimo na trpljenje in bolečino? Ali pa je ta pogled povsem odvisen od našega dojemanja življenja?

Vsa moja poletja so prava osvežitev v sicer obilici literature, ki naslavlja žensko izkušnjo in njene specifike. Ženski pogled je tukaj usmerjen zgolj iz ženske na samo nase in na druge ženske; seciranje življenj drugih žensk je namenjeno samo-izpraševanju, opazovanju skladnosti njihovih težav in učenju iz njihovih primerov. Ne prekriva ga želja po zadostitvi moškega ali širšega družbenega zornega kota, ne skriva se za željo po všečnosti, niti je ni strah razodeti svojih misli, občutkov in želja.

Čeprav se včasih zdi, da protagonistko (tako kot vse ljudi na svetu s svojimi težavami) njene stiske tako dušijo, da še komaj pride do zraka, pa je za bralce sveža sapa, ki lahko mnogo žensk navdihne za drugačen pristop do problematike razmerja.