»Pustila me je šestkrat v letu in pol,« se glasi udarni začetek Mazzinijeve nove knjige. Zakaj ga je pustila? In predvsem – zakaj je pustil da ga oseba pusti šestkrat? Prvo vprašanje, ki mi je ob tem rojilo po glavi, je bilo povezano z njegovo samopodobo: Se prav nič ne ceni? S tem ciljam na občutek lastne vrednosti, saj je težko verjeti, da te ima nekdo, ki te šestkrat zapusti, res rad. Ali pa ga je privlačil ravno ta občutek izginjanja?

Mazzinijev roman Osebno predeluje točno to: Kako naši odnosi delujejo, kaj nas privlači, česa smo vajeni in zakaj ponavljamo zmerom iste napake. Svojo izkušnjo, srčno bolečino v šestdesetem letu starosti, pretvori v osebno zgodbo, kjer se izmenjuje več plasti pisateljevega delovanja: tako kot pri knjigi Otroštvo bralca povleče v trpko spiralo spominov, vendar pa tokrat s svojo skepso ohranja komično distanco, ko se iz preteklosti vrača v sedanjost, kjer preizkuša različne metode duhovnosti, predpisane s strani bližnjih in znancev, ki mu želijo ponuditi koristne nasvete, s katerimi bi si lahko nazaj zašil razparano srce. Preteklost in sedanjost povezuje njegovo značilno razmišljanje o svetu in ljudeh, našem delovanju in dovzetnosti za samorefleksijo, to pa bralcu nudi odlično priložnost za uvid v lastne vzorce in razlage odnosov v svojem življenju.

Knjiga je tako mešanica samo-analize in analize ljudi, na katere pisatelj naleti med popotovanjem po osmišljanju življenja po zadnji ljubezni. Hojo po žerjavici in Caminu, poskuse samo-hipnoze in različnih spiritualnih doživetij pospremi s premlevanjem o psiholoških faktih, ki bi lahko botrovali njegovi nesrečni situaciji, in tako preide na seciranje svojega ljubezenskega življenja, ki mu na dlani razkriva vzročno posledične povezave med težkim otroštvom in nadaljnjimi odnosi.

Mama, babica, utesnjena garsonjera. Partnerka, ljubice, odnosi, ki ne vodijo nikamor. Mazzini ob zlomljenem srcu zbere dovolj moči, da se poda na pot soočanja in razreševanja, pri tem pa mu pomaga pisanje, s pomočjo katerega se zdi, da njegovo razmišljanje dobiva trdna tla pod nogami; se osmisli, postavi dogodke in čustva v logično zaporedje ter se osvobodi telesa. Težko je izkusiti varno navezanost, če podlage zanjo nismo dobili v otroštvu.

Pisatelj v času beleženja svojih doživljanj in spominov še vedno čuti naklonjenost do ljubljene osebe, saj ravno zato piše, da bi jo izpisal, dal “ven iz sistema”, pa vendar je presenetljiva njegova simbolika za varno navezanost, ki jo primerja z ježem in njegovimi bodicami. »Varni so tisti, ki se z drugim povežejo, a mu tudi dopuščajo prostor za dihanje. Ne lepijo se in ne bežijo, marveč so ježevci, ki znajo uravnavati bodice drug drugemu. Leto in pol sva bila v taki zvezi z Lenko,« opiše enega izmed štirih možnih tipov navezanosti. Toda bodice prav tako simbolizirajo bolečino, jež se vanje skrije, da bi se zaščitil pred napadalci. In morda bodice predstavljajo tudi daljavo, kilometrino med njunima državama, kjer vsak po svoje bivata, dokler se ne srečata za krajši čas, včasih celo na tujem kraju. Varna navezanost je bila tako od nekdaj odtujena.

Premlevanje informacij, premetavanje spominov, obdelava podatkov, pa nadaljevanje s starimi vzorci in spet opazovanje, prebolevanje, premikanje še globlje v izvor težave, občutenje spominov, nadaljevanje z življenjem, zdravljenje opeklin – celotna knjiga se bere, kot da bi poslušali notranje monologe osebe med procesom psihoterapije. Kar bi lahko izpadlo kot zmedeno pisanje, pa Mazziniju uspe, da rezultira v koherentno, jasno sliko razčlenjevanja preteklosti, da bi lahko z radostjo zaživeli v sedanjosti.

Mazzini sicer ženske dojema nekoliko starokopitno in v svojem odnosu do njih razkriva šibko točko, kjer je le malo prostora za sprejemanje kritike; njihovo zavrnitev poskuša racionalizirati, tako kot racionalizira svoje vedenje okoli njih, v opisih pa se da začutiti ranjen ponos. Morda se bo do naslednje knjige njegovo razumevanje žensk izpopolnilo, toda če nas kaj skuša nauči psihoterapija, je to nauk, da ne rabimo biti popolni. Mazzini je imel celo življenje pred seboj trd oreh – predelati odnos s svojo babico in mamo, kjer očetovska figura ni obstajala. Sodeč po njegovem pisanju mu je le uspelo pretrgati verigo nasilja, ki se rada vleče iz generacije v generacijo. Kot zapiše, je bil vsaj on dovolj dobra mama.

Knjiga bralcu ponuja odličen vstop v psihoanalizo drugega, od koder lahko vleče vzporednice z lastnim življenjem. Če se Mazzini sprašuje, zakaj njegov znanec Pisatelj vsakič, kadar mu gre dobro, svoje življenje uniči s pretepom, se lahko bralec sprašuje, zakaj je Mazziniju mar zgolj za ženske, ki ga ne spustijo blizu in ima ob njih občutek zavrženosti? Prepoznavanje sebe v tujih vzorcih je zanesljiv način zaziranja vase, saj nam nič ne nastavi boljšega ogledala kot zgodba drugih, ki se nas hkrati tiče in ne tiče. Varno nastanjeni za črkami knjige nam nič ne more škodovati, zato se lahko toku pripovedi prepustimo, sprostimo svoje obrambne mehanizme in pokukamo vase. Kadar rata zgodba preveč boleča, lahko knjigo vedno zapremo in se vrnemo v svojo realnost.

»Pred vsakim od nas sta dve poti: navzven ali navznoter, in obe sta neskončni. So oni, ki potujejo v najbolj neznane pokrajine in od tam hrepeneče gledajo zvezde, in smo tisti, ki neznano in tuje nosimo v sebi in ga odkrivamo v drobnih koščkih,« zapiše Mazzini.

Z drugimi besedami, ob branju se ne jezite na Mazzinija, kadar vam njegovo delovanje ne ustreza – kadar zapazite jezo, se vprašajte, ali vas mar ne jezi, da to v življenju počnete tudi sami? Ali pa kdo od vaših bližnjih? Če ste ponosni nanj, premislite, ali vas kateri vidik prebranega dela ponosnega tudi nase? Kadar se nekdo tako razgali, kot se je Mazzini v knjigi Osebno, je najboljše, kar lahko ob branju naredimo, da prevprašujemo vsako svoje čustvo in sodbo, ki ju ob tem zaznamo. Kako se odzovemo, ko nas nekdo spusti v svoj osebni prostor?

 »Iskren si lahko toliko, kolikor samega sebe poznaš,« je zagotovo stavek v knjigi, ki drži kot pribito.