Miha Mazzini, pisatelj, režiser in računalniški strokovnjak, ki je objavil že več kot 30 knjig v 11 jezikih, je ustvaril novo knjigo z naslovom Osebno. Gre za resnično osebno pripoved, kjer spregovori o odnosih, bližini in zlomljenemu srcu, pa o hoji po Caminu in žerjavici ter o odkrivanju prejšnjih življenj, da bi prebolel izgubo ljubljene osebe in predelal svoje travme. Ob dopoldanski kavi sva spregovorila o poteku pisanja, spominih, delu na sebi in še marsičem.

Knjiga Osebno je zelo osebna. Si kdaj razmišljal, da bi jo obdržal zase, ali je bilo od začetka v načrtu, da gre ven v svet?

Pravzaprav nikoli sploh ni bila v načrtu. Do sedaj sem napisal že dve precej avtobiografski knjigi, prva je bila Kralj ropotajočih duhov, druga pa Otroštvo. Nisem si mislil, da se bom ponovno vračal na to tematiko. Ampak, kot pravi ljudski pregovor, v tretje gre rado … in potem ugotovim, da ta Rado, kdorkoli že je, tega ne bo naredil namesto mene, ampak bom moral kar sam. Nato se je vse poklopilo. Knjiga se je super zlagala skupaj, morda zato, ker sem jo napisal v glavi, ko sem hodil Camino. Človek tam nima drugega za početi, kot da hodi in hodi cele dneve. (smeh) Niti za trenutek nisem okleval, ali bi jo objavil ali ne.

Nisi imel nobenih zadržkov ob zavedanju, da bo verjetno zelo veliko ljudi prebralo to knjigo, ki je zelo intimna?

Tukaj se nisem šparal. Malo sem šparal svojo mamo in staro mamo. Pri drugih osebah pa sem se največ ukvarjal s tem, kako jih zamaskirati, da ne bi bile prepoznavne.

Delno si že odgovoril na moje naslednje vprašanje, in sicer, kako je potekalo pisanje? Si najprej ozavestil, kar se ti je dogajalo v preteklosti in nato dogajanje povezoval s sedanjostjo, ali se je ozaveščanje dogajalo medtem, ko si pisal?

Strukturno je vse potekalo tako, kot je opisano v knjigi. Nekaj stvari pa je bilo fascinantnih. Na primer to, kako naši možgani poskrbijo, da nam pozornost nezavedno usmerijo na točno tisto, kar potrebujemo. Če dam primer iz knjige: na neki točki sem resnično potreboval ponovno srečanje z lepljivim človekom. Nekoga, ki se te oprime, da ne moreš dihati. In že sva bila s tisto gospo na poti v Firence. (smeh) Vse dialoge sem si zapisoval sproti, šel sem na stranišče in jih posnel na diktafon. Ta knjiga se je tako dobro zložila skupaj, da mi je bilo prav neverjetno. In tisto skrivnost iz otroštva sem prav tako razrešil nekje na sredini pisanja. Resnično. Na enkrat mi je kliknilo, kot je zapisano. Šel sem čez prehod za pešce in nenadoma sem se spomnil. Brez neke velike drame. To je tako zanimivo: ko odkrijemo, zakaj nas bolijo stvari, ki nas bolijo, se usedejo nekako z vzdihom. Ahhh. Kot da bi se lego kocke, ki so bile prej narobe zložene, pravilno sestavile. Barve postanejo malo jasnejše, zdi se, da je malo več svetlobe in malo lažje zadihamo. To je vse. Ni nekih blaznih dram, kot jih prikazujejo v holivudskih filmih.

Ko si napisal knjigo Otroštvo, kjer govoriš o svojem otroštvu, so se ti pojavile psihosomatske motnje …

Izhodišče Otroštva je bilo drugačno, tam sem se poskušal preteklosti namensko spomniti. Napisal sem seznam stvari, ki bi se jih moral spomniti, pa se jih nisem. Potem sem si rekel, sedaj se bom pa jaz tega lotil. In res sem se lotil. Takrat sem doživel raznorazne psihosomatske udare.

Med pisanjem ali po izdaji knjige?

To je bilo še pred pisanjem, ko sem se poskušal spomniti, kako sem prvič rekel »ne« stari mami in kako so jo odpeljali. Smešno. Šel sem preko ovinka, nategoval sem lastne možgane. Nisem rekel: »Kako so odpeljali staro mamo? Daj, Miha, spomni se.« Ne, rekel sem si: »Okej, zdaj bom pa jaz napisal zgodbo, v kateri mi odpeljejo staro mamo.« Napisal sem jo in zraven se je dogajala res zelo čudna psihosomatika. Zanimivo je, da sem se kasneje, po psihoterapiji, spomnil, kako so odpeljali staro mamo, in resničnost se prekriva s tem, kar sem prej mislil, da je del domišljije. Te rani spomini so res zajebani, ker so tako blazno vezani na telo, da jih je težko spraviti ven.

Torej na silo ni šlo …

Na silo nikoli nič ne gre. Ko sem se poskušal spomniti, kako sem stari mami rekel »ne«, nikakor ni šlo. Vzporedno pa mi je začela na treningih kickboxa odpovedovati noga, udarec ni več proizvajal nobene moči. Tehnično je bil popoln, ampak ni ničesar sprovedel. To je trajalo nekje dva meseca, postajalo je vedno slabše, in vmes sem se spraševal, kako sem stari mami prvič rekel »ne«. Do trenutka, ko sem to dvoje povezal: brcnil sem jo in pobegnil! Ponovno, nobenega čudeža ni bilo. Ko sem se dogodka spomnil, je začela moč v nogo počasi prihajati nazaj in nekje po dveh mesecih sem lahko zopet brcnil s polno silo.

Ta spomin je potem postal živ, si videl vse, kar se je zgodilo?

Ja, ko se je pojavil, sem ga videl.

Ob knjigi Osebno pa ni bilo nobenih psihosomatskih posebnosti?

(Smeh) Ne. Pri tej knjigi je bilo točno tako, kot je opisano: pojavile so se more in prizori, ki so se mi zdeli popolnoma nelogični in jih nisem razumel. Nisem vedel, od kje bi to lahko prihajalo. Zanimivo mi je, da ko na plan privre takšen spomin, ga ne vidimo s sedanjimi očmi, ampak s pozicije otroka. To pa je drugačna pozicija, kot jo imamo sedaj, kar včasih ne gre dobro skupaj. Morda moram še malo pojasniti.

Še malo …

Ta primer, hvala bogu, ni moj, nekje sem o njem bral. Nek možakar je dobival agresivne napade, kadar je bil v družbi dolgonoge plavolaske. Življenje si je zorganiziral tako, da ni srečeval dolgonogih plavolask. Imel je ženo s temnimi lasmi. (smeh) Nakar so ga v službi povišali in postal je osebni asistent dolgonoge plavolaske. Nauk tukaj je, da življenje vedno poskrbi za to, da pridemo do svojih zgodnjih travm. No, takrat se je možakar odpravil na psihoterapijo. Že na prvi seansi se je spomnil, da ko je bil otrok, ga je sosedova hčerka tako pretepla, da mu je zbila vse mlečne zobe. Zdaj bi se on rad maščeval. Ampak problem je v tem, da je bila sosedova smrklja majhna in črna, ni bila dolgonoga plavolaska.

Je bila mama dolgonoga plavolaska?

Ne. Že s to informacijo mu je bilo lažje nadzorovati svoj odnos s šefico, ker je vedel, posledica česa so njegovi impulzi. Potem je potreboval še veliko seans, da se mu je spomin dopolnil: sosedova smrklja ga ni mlatila z golo roko, ampak z barbiko. Te pozicije so zelo zoprne. Včasih traja, da prideš do pravega vzroka.

Na hrbtni strani knjige piše, da ta knjiga ne bo slepila, kako je dovolj, da se le spomniš travm iz otroštva in življenje bo postala tropska plaža.

V resnici nikoli ni tako.

Koliko časa že ti razjasnjuješ svojo preteklost?

Resno sem se lotil nekje okoli leta 2000, na milenij. Šel sem na psihoterapijo, pred tem pa sem napisal knjigo Kralj ropotajočih duhov, ker je bil v meni strah, ki je blazno prisoten pri vseh ustvarjalcih: če bodo šli na psihoterapijo, bodo izgubili ustvarjalno moč. Tega se je zelo bal Rilke, ki se je spraševal, ali mu bodo ostali angeli, če mu vzamejo demone. Odgovor je, da imaš potem še več angelov, ker imaš manj ovir.

In po tej knjigi sedaj živiš v tropski deželi, je vse razrešeno?

(Smeh) Če bi bila ta knjiga blazna uspešnica, potem bi bil razrešen v tropski deželi, ja.

To je velika težava mnogo knjig, kjer se ljudje odpravijo na primer na eno Camino pot in potem je njihovo življenje nenadoma v redu …

In je takoj vse v redu, ja. Pa ni. Vedno obstajata dva faktorja, ki se prepletata in ju je težko ločiti. Imamo zunanji faktor. Če nimate za hrano in najemnino, je potrebno najprej to urediti. Naslednji korak je, da če smo ujeti v neke zelo strupene odnose, se je potrebno vsaj odmakniti, preden se lahko začnemo ukvarjati sami s seboj. Kar nekaj stvari mora biti urejenih, preden lahko začnemo. Seveda nam zahodni svet ponuja skrajni individualizem: pojdite pred ogledalo in si recite, da ste bogati, vsi vas ljubijo in tako naprej. Točno to je napačen konec. Najbolj prodajana knjiga samostojne Slovenije je Louise Hay, afirmacije. Že trideset let je na lestvici najbolj prodajanih.

Tovrstne knjige začnejo, kot si omenil, na koncu. Ampak če ne predelamo še globine vmes, ostane vse na površini.

Največja modrost je ločiti, kaj ti povzročajo drugi in kaj si povzročaš sam ter kje se to dvoje prepleta. To je resnično težko. Če je nekdo v slabi, izkoriščevalski službi, nato pa gre pred ogledalo in si govori: Ne, vsi me imajo radi, super sem … to je laganje samemu sebi.

S tem lahko naredimo še več škode, si predstavljam.

Ja, še slabše je na koncu.

Ko sva že pri tej temi, delo na sebi resnično je neke vrste privilegij.

Ja, najprej moramo iti po Maslowi piramidi: hrana, prebivališče, osnovne potrebe moraš imeti zadovoljene. Nato pa, ko so te zadovoljene, pridemo do problema, ki ga je najlepše zapisal Erich Fromm, in sicer se pojavi vprašanje »biti ali imeti«. Veliko ljudi krene v »imeti«: samo še to kupim, pa ta vikend tukaj in jahto tam … in skrenejo s poti. Fromm je imel prav, na neki točki, ko so osnovne potrebe zadovoljene, moraš iti v »biti«. Kakšen sem, kakšni so moji odnosi?

Ti je s pisanjem uspelo predelati srčno bolečino?

To je pa super uspelo. Nasvet, ki je zapisan tudi v knjigi, je torej, da moramo v takšnih primerih čim prej preiti iz pasivne v aktivno pozicijo. Vse, kar sem jaz počel, meditiral in hodil, je aktivna pozicija. Zakaj moramo nekaj početi? Ker čakamo. Preboleti moramo in to traja. Strokovnjaki pravijo, da eno leto. Če bi celo leto samo sedel doma in gledal v strop, bi res zelo trpel. Tako sem pa moral sredi korone organizirati, kako priti do Španije in podobno. Veliko sem imel za početi in leto je minilo.

Za razliko od Otroštva je pri tej knjigi od začetka prisotna humorna nota. Gre za tvoj obrambni mehanizem ali je namenjeno bralcem, da se lažje distancirajo od težkih tem, o katerih pišeš?

To je ponovno nekaj, kar sem zgradil v otroštvu, humor. Ker včasih je uspelo in sem s tem stabiliziral mojo mamo. Je stvar, ki jo imam in bi jo lahko z delom na sebi odpravil. (smeh) Ampak je nočem. Humorni element je bil tokrat neprestano zraven, že tekom zlomljenega srca.

Kar je precej osvobajajoče?

V principu, ja, ker za humor že moraš imeti nekaj distance. Ko si znotraj nečesa, je težko, ker si čustveno povsem uničen. Prvi korak proti rešitvi je, ko se lahko malo pošališ na svoj račun. Treba se je bati ljudi, ki se ne znajo pošaliti na svoj račun. Vsi svetovni diktatorji se niso nikoli znali, to jih tudi dela diktatorje, zmožni so kvečjemu sadizma.

Imaš morda ponovno zlomljeno srce, bo sledila še kakšna podobna knjiga?

(Smeh) Ne, trenutno sem povsem zadovoljen.

Avtor naslovne fotografije: Robert Kruh